Troje vrat

Če besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Najpomembnejša v stavkih je pravzaprav tišina pred in med besedami. S tišino, tudi če čisto kratko, si daste priložnost, da misli ne "padejo" kar iz vas, ampak postanejo jasne, resnične, fokusirane in prijazne (če tako izberete). In te misli, postanejo besede. Besede postanejo dejanja. Dejanja ustvarjajo odnos in ljubezen.

Zato naj grejo vaše misli čim večkrat čez troje vrat in pri vratih se vprašajte:

1. vrata: Je to moja resnica? Res tako čutim? Res v to verjamem?
2. vrata: Je potrebno, da to povem? Ali zares moram govoriti o tem?
3. vrata: Je to, kar bom rekel/rekla, prijazno do mene in drugega?

Na ta način prisluhnete sami sebi, začutite samega sebe, (ne)ljubezen in (ne)spoštljivost, ki je v vas. In imate možnost izbirati, kakšen odnos si želite. Vse se namreč začne in konča pri vas. Vi ustvarjate vaše odnose, konflikte in ljubeče trenutke. Seveda v sodelovanju z drugimi, vendar ne čakajte, da drugi naredijo prvi korak.

Velikokrat mi na mediaciji kdo reče: "Vedno jaz začnem z reševanjem stvari, on/ona kar čaka." Verjamem, da to prinaša stisko, dvom, negotovost, občutek, da ste za vse sami. Vendar zakaj ne bi začel tisti, ki zna in zmore? V čem je pravzaprav razlika? Je in ni. Ampak tako pač je ta trenutek. Zopet vi izbirate. Seveda mora na neki točki druga stran stopiti korak proti vam, da bi skupaj gradili naprej in duhovno rastli. Bodite pa vi tisti, ki prvi zberete pogum in moč ter izrazite svoje misli, ki grejo čez troje vrat.

Če besede nepremišljeno in brez vibracije z vašim srcem derejo iz vas, ste prepuščeni zgolj vašemu trenutnemu počutju, ki ne nujno odraža tisto, kar si zares želite, k čemur stremite in kar čutite. Če pa besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Pa veselo odpiranje vrat

Dar poslušanja tudi takrat, ko v partnerstvu nastopijo težave

Odprite se za besede in energijo vašega partnerja, kot da ste ga srečali prvič in iz njega/nje bodo prišle najlepše stvari, s katerimi lahko skupaj ustvarjata.

Zakaj ljudje neradi naredimo prvi korak k učinkoviti komunikaciji?

Zato ker se BOJIMO. Kako daleč lahko gremo pri izražanju samega sebe, koliko lahko povemo in zaupamo, da tega ne bodo zlorabili proti nam, do katere mere bomo še dobro izpadli, ... in še in še. In potem čakamo, na primeren trenutek, da drugi stopijo en korak bližje k nam, da nas razumejo in podprejo. In če pomislimo, da vsi hodimo okoli drug drugega kot mačka okrog vrele kaše, je včasih resnično težko narediti nekaj veličastnega, nekaj, kar naredi premik v odnosu, pri ustvarjanju projektov, pri obračanju novega lista v življenju.

Vsak dan je lahko tisti dan, ko naredimo stvari drugače kot običajno. Ko prisluhnemo. NAREDIMO VSE, DA V POLNOSTI RAZUMEMO DRUGEGA, tisto, kar nam govori in tisto, kar je in čuti. Pri tem bodimo radovedni, naj pove več, globlje kot običajno. In seveda ne pozabimo na svojo pristnost - VKLJUČIMO LJUDI V STVARI, KI NAVDUŠUJEJO NAS. Na teh drobnih korakih se vse začne, saj se da s komunikacijo rešiti čisto vse, če je le volja zato in če si prizadevamo za pristnost in razumevanje.

In ne pozabite, da kamorkoli in h komurkoli potegne vašo pozornost, tam je nekaj za vas. Prisluhnite in zagotavljam vam, da boste dobili najbolj dragoceno informacijo, ki jo potrebujete ta trenutek.

Uporabite svoj DAR POSLUŠANJA tudi takrat, ko v partnerstvu nastopijo težave. K temu človeku, ki je danes ob vas, vas je nekaj potegnilo. Ne brez razloga. Ste se že vsega naučili od njega? Vam res nima povedati česa novega? Poznate že vse občutke, ki jih začutite ob njem/njej? Odprite se za besede in energijo vašega partnerja, kot da ste ga srečali prvič in iz njega/nje bodo prišle najlepše stvari, s katerimi lahko skupaj ustvarjata.

Mateja

Avtomatski odziv – zavestni pristop

Bodimo odprti za to, kaj nam imajo povedati drugi, ker nam vedno nastavljajo ogledalo.

Ko vidimo druge v stiski - partnerje, ki se prepirajo, prijatelje, ki ne najdejo službe, mladostnike, ki se vrtijo v začaranem krogu obupa - je naš AVTOMATSKI ODZIV DAJANJE NASVETOV in izražanje svojega mnenja. Iz takih in drugačnih razlogov to delamo vsi in le ZAVESTNI PRISTOP prinaša VEČ SPRAŠEVANJA, RADOVEDNOSTI in PODPORE PRI ISKANJU MOŽNOSTI tistemu, ki se sooča s situacijo. To prinaša pristnost in trajno rešuje dolgotrajne probleme.

Prav tako pa tudi sami ostanimo pogumni in ne pustimo, da nas preglasijo nasveti drugih. BODIMO ODPRTI ZA TO, KAJ NAM IMAJO POVEDATI, ker nam vedno nastavljajo ogledalo, NE SPUSTIMO PA STIKA SAMI S SABO in s tistim, kar nam pravi naš notranji glas. Sledimo svojemu srcu in intuiciji

Mateja

Za starše: SRČNA NAVADA HVALEŽNOSTI

Raziskave so pokazale, da ljudje, ki na dnevni ravni izkusijo in izrazijo hvaležnost, občutijo več pozitivnih čustev kot so veselje, ljubezen in sreča.

Ena od srčnih navad, ki jih je vredno razvijati tako pri nas samih kot naših otrocih, je HVALEŽNOST. Starši, vzgojitelji in učitelji lahko svojim otrokom pomagamo razvijati odnos hvaležnosti preko različnih preprostih aktivnosti:

Prva in najbolj pomembna stvar je, da tudi SAMI PRAKTICIRAMO HVALEŽNOST ter pred svojimi otroki izražamo zahvalo svoji družini, prijateljem, sodelavcem in neznancem.

 

Drugi korak je SPODBUJANJE HVALEŽNEGA RAZMIŠLJANJA - vprašamo "Je karkoli za kar si hvaležna po tem šolskem nastopu? Kaj si prispevala? Naredila dobro? Komu bi se rad/a zahvalil/a, da ti je tako dobro uspelo?"

 

Naj ne ostane le pri razmišljanju, naj otroci DNEVNO IZRAZIJO HVALEŽNOST sebi in drugim. Lahko na glas, lahko preko dnevnikov, zahvalnih kartic, preko besede ali risbe. Otroci imajo radi rituale, naj to postane del večernega procesa uspavanja ali zaključka neke dejavnosti.

 

Navsezadnje pa lahko pri otroku OKREPIMO HVALEŽNO VEDENJE tudi tako, da ga prepoznamo v njegovem izražanju in delovanju ter mu damo vedeti, da smo ga opazili in cenili. Npr: "Videl/a sem, da si se zahvalil/a sošolcu za pomoč pri domači nalogi. Prepričan/a sem, da se je ob tem počutil dobro in da je vajino prijateljstvo še močnješe."

 

Raziskave so pokazale, da ljudje, ki na dnevni ravni izkusijo in izrazijo hvaležnost, občutijo več pozitivnih čustev kot so veselje, ljubezen in sreča; povečajo občutek povezanosti z drugimi in izboljšajo odnose; doživijo večje zadovoljstvo v šolskem in delovnem procesu; prav tako pa so bolj zdravi.

Veliko dobrih razlogov torej za začetek razmišljanja, izražanje in delovanja iz hvaležnosti. Nekje je treba začeti, lahko pri majhnih stvareh.

Za kaj ste torej danes hvaležni?

DAR ZAKLJUČEVANJA

Na zaprašenih zamerah, nesprejemanjih ter nezaključenih stvareh se nabere največ potenciala za nove in ponavljajoče konflikte.

Nanizalo se je že kar nekaj dni, ko se nisem nič oglasila. Je že tako, da včasih ni kaj povedati. Je čas opazovanja, intenzivnega čutenja in čudenja. Je dragocen in vzemimo ga za svojega, ko pride. V njem je skrit DAR ZAKLJUČEVANJA, ko pogledamo, če v svojem preteklem dnevu, tednu ali letu karkoli obžalujemo in zamerimo, smo dali vse od sebe ali prelomili kakšno obljubo, je karkoli, kar nam ne pusti mirno spati.

In ko/če karkoli najdemo, se vprašamo: "Smo (si) pripravljeni ODPUSTITI, SPUSTITI in PREVZETI ODGOVORNOST? Do katere mere? Lahko vse? Gremo lahko naprej sveži in odprti za nove možnosti?" Na zaprašenih zamerah, nesprejemanjih ter nezaključenih stvareh se nabere največ potenciala za nove in ponavljajoče konflikte, zato ni škoda nobene minute, da pobrišemo prah iz polic naših spominov. Verjamem, da lahko zaključimo z vsem za nazaj in gremo prerojeni in pristni v nov dan, nov teden, novo leto. Pa vendar, če karkoli ostane, naj nas ne jezi ali žalosti. Tu je samo zato, da nas še česa nauči.

Vzemite si še NEKAJ POSEBNIH MINUT SAMO ZA PARTNERSTVO. Kaj se je v preteklem letu dogajalo med vama? Sta bila pristna in prisotna v vajinem odnosu? Sta sodelovala in bila ljubeča? Kakšna je bila vajina intima? Na kakšen način vse sta (z)rasla, dajala en drugemu in okrepila vajin odnos? Je ostalo še kaj nedorečenega, skritega? Sta samo pričakovala ali tudi ljubila stvari take kot so?

Zapišita in/ali povejta si vse, česar se spomnita, kar vama je pomembno. In najdita pogum, da spustita vse, kar je bilo in se ne da več spremeniti ter se veselita vsega, kar sta si dala v dar. V tem se skrivata sreča in zadovoljstvo. In tako kot sem zapisala že prej - če karkoli ostane, je tu samo zato, da vas še česa nauči.

Vsega lepega vsem,
Mateja

Za otroke: RAZVIJANJE EMPATIJE PRI OTROCIH PREKO ANIMACIJE

Pravo sočutno povezavo ustvarimo, če smo dovolj pogumni, da pridemo v stik z našimi lastnimi izkušnjami in ranljivostjo.

Spodaj je povezava do animacije Moč empatije, ki je narejena na podlagi govora Brene Brown, raziskovalke, ki dela predvsem na področju ranljivosti, poguma in sramu. Animacija je odlična tako za odrasle kot otroke. Govori o tem, kako lahko pravo sočutno povezavo ustvarimo, če smo dovolj pogumni, da pridemo v stik z našimi lastnimi izkušnjami in ranljivostjo.

Predlog za ogled animacije in razgovor z otroci:

Priporočljivo je, da si jo najprej ogledate sami.
Nato IZKLOPITE ZVOK in naj otroci opazujejo le znake, geste, občutke.

Za spodbujanje pogovora z otroci o tem, kaj je potrebno narediti, da lahko drug drugemu resnično pomagamo, se lahko oprete na naslednja vprašanja:

• Kako se počuti lisica?


• Ali medvedu to pove? Kaj naredi medved?


• Je že kdaj tebi kdo povedal, kako se počuti? Kaj si naredil/a?


• Kam pade lisica? Se kdaj tudi ti tako počutiš?


• Kdo lisici prižge luč? Zakaj misliš, da to naredi?


• Kdo se jima pridruži? Kako se vede? Se ti zdi, da mu je pomembno, kako se lisica počuti? Kako to veš?


• Kaj imata skupnega medved in lisica?


• Kaj pomeni oblaček pri medvedu? Kako se počuti, kako razmišlja?


• Kaj je moral narediti medved, da je lahko objel lisico? Kako to, da mu je pustila, da jo je objel?


• Kako se sedaj počutita?


• Kaj pa ti potrebuješ, ko padeš v črno luknjo, ko ti je težko?

Izredno močna stvar za razvijanje empatije pri vseh nas. Priporočam!

Naj vam bo lepo

RANLJIVOST – 3. del

Sprememba se začne pri nas.

BITI ŽIV - BITI RANLJIV

Kadar opazujem trenutke pristnosti, prepoznam tudi vzorce, ki pripeljejo do tega, da ranljivosti še ne živimo v polnosti, kaj šele da bi jo pokazali, kadar smo v sporu. Gre za drobne trenutke, ko si upamo pokazati sebe in v odnosu z drugimi preverjamo, ali smo taki dovolj dobri, vredni, ljubljeni. Gojimo prepričanje, da bi se morala oseba, kateri smo se odprli, odzvati na točno določen način. In kadarkoli je odziv druge osebe kakorkoli drugačen, to vzamemo za dokaz, da se je bolje ne izpostavljati. In zopet se skrijemo v neko površinsko različico nas. In se prikrajšamo za pristno in izpolnjujočo povezavo z drugo osebo. Za to krivimo druge in si želimo, da bi reagirali drugače.

Pa vendar je tako kot vedno - SPREMEMBA SE ZAČNE PRI NAS. Tokrat smo si upali biti resnično živi 2 minuti, naslednjič bomo morda 3. Predvsem pa se bo spremenil naš odnos do ranljivosti drugih. Bolj bomo pozorni na njo pri drugih in jih sprejemali točno take kot so. In iz te izkušnje/spoznanja bodo tudi drugi lahko črpali razumevanje in odprtost, ko si bomo mi zopet upali biti ranljivi. Iz takih trenutkov se rojevajo pristni odnosi, ki ne potrebujejo pravil in "naučenega spoštovanja", saj vse pride naravno. In tudi konflikti ne predstavljajo več stresa in nepotrebnega balasta, ampak postanejo nova možnost za rast in zavedanje vsega lepega okoli nas.

RANLJIVOST – 2. del

Prelomna točka mediacijskega procesa se navadno rodi ravno iz ranljivosti. Iz trenutka, ko si nekdo upa narediti prvi korak in povedati, kaj ga boli, kako močno še vedno ljubi in to brez kakršnega koli zagotovila, da druga stran čuti enako. Ko pristnost in pogum prevladata nad strahom.

 
RANLJIVOST = POGUM

Ranljivost navadno razumemo kot šibkost, pa vendar je vse prej kot to. Pomislimo na vse zgodbe, ki se nas najbolj dotaknejo. Katere so? O čem govorijo? To so zgodbe o trenutkih nemoči, izgube, neuspeha, stiske in bolezni iz katerih so ljudje dobili novo moč, novo prepričanje, pristnost in srčnost, nov smisel, svežo energijo, odločnost, predanost in sočutje. V tem ni nobene šibkosti, samo POGUM DELITI SEBE ter NAREDITI SPREMEMBO ZASE IN ZA DRUGE.

Pogum (ang. courage) namreč izvira iz latinske besede cor (srce), kar v originalu pomeni pristno in iz vsega srca deliti svojo zgodbo, deliti samega sebe.

V pristnosti se skrivata bolečina in moč, ranljivost in pogum. Ker pa je naša najbolj osnovna potreba, potreba po povezovanju z drugimi, po ljubezni in sprejetosti, nas je velikokrat sram tega, kar v resnici smo, kar v resnici razmišljamo in čutimo, saj se bojimo, da taki ne bomo vredni te povezave. In potem se okoli nas podijo različni obrambni mehanizmi, ko na take in drugačne načine poskrbimo, da smo čim bolj otopeli, popolni, da imamo kontrolo.

Tudi sama sem in še čutim veliko tega, prav tako se s tem ves čas soočam tudi na mediaciji. In najdragocenejše spoznanje je, da se PRELOMNA TOČKA MEDIACIJSKEGA PROCESA NAVADNO RODI RAVNO IZ RANLJIVOSTI. Iz trenutka, ko si nekdo upa narediti prvi korak in povedati, kaj ga boli, kako močno še vedno ljubi in to brez kakršnega koli zagotovila, da druga stran čuti enako. Ko pristnost in pogum prevladata nad strahom.

Prav zato sem hvaležna vsem strankam, vsem ljudem, ki javno razkrijejo svojo pot, od trpljenja do veselja. Poklonijo nam zaupanje v moč naših najtemnejših kotičkov.

Narava vedno teži k ravnovesju in ker smo mi del nje, ima vsaka sila v nas svojega nasprotnega partnerja, ki ji stoji ob boku, zato se vedno pokažeta skupaj.

Naj bo torej današnji dan namenjen opazovanju sebe in delovanju.

• Ali smo pogumni ali nismo?


• Si dovolimo, da drugi resnično vidijo, kdo smo in za čem stojimo?

Naredite majhen korak k temu in prepričana sem, da boste opazili spremembo. Istočasno boste bolj svobodni in bolj povezani

RANLJIVOST – 1. del

Sočutje se rojeva iz ranljivosti in svet bogati za prijaznost, empatijo in pristne odnose.

V teh dneh sem se veliko pogovarjala o RANLJIVOSTI.

Vem, da tale december, še posebno, ker se je začel s tako čudovitimi jutri, vzbuja občutek lahkotnosti, prazničnosti in pozitivnosti in se tema o ranljivosti morda ne zdi primerna, pa vendar je to, da si upamo biti ranljivi pred sabo in drugimi, ena najpomembnejših popotnic za iskrene odnose in lepši svet, tudi v tem prazničnem času.

Ranljivost upravičeno povezujemo s strahom in nesigurnostjo. Ker tem čustvom pripisujemo negativen predznak, se ranljivosti večinoma želimo izogniti, še posebno med prijatelji, v službi, na prvem zmenku, nekateri tudi med domačimi. In zato smo mojstri igre. Pa vendar se na ta način oropamo ČUDEŽNE MOČI SOČUTJA, ki se prav tako rojeva iz ranljivosti in svet bogati za prijaznost, empatijo in pristne odnose.

Brené Brown je to povedala na čudovito preprost način:

“Vulnerability may be at the core of fear and uncertainty, but it is also the birthplace of courage and compassion – exactly what we need to help us stop lashing out and start engaging with the world from a place of worthiness; a place where empathy and kindness matter.”

Kaj vse pravzaprav pomeni biti ranljiv? Najbrž bi na to vprašanje dobili toliko odgovor, kot je ljudi, pa vendar morda lahko naštejemo nekatere:

• Pokazati bivšemu partnerju, da ga še vedno ljubimo.


• Povedati otrokom, da smo bolni.


• Čakanje na (slabo) novico pri zdravniku.


• Predlagati spolne odnose po tem, ko smo bili že večkrat zavrnjeni.


• Priznati, da nas prizadane ostra beseda sodelavca.


• Občutek nemoči, ko s financami ne pridemo čez mesec.


• Stiska, ko smo zapuščeni.


• Navezovanje stikov v novem okolju.


• Sram, ko dela nismo dobro opravili.


• ...

Kdaj in v kakšnih situacijah pa se vi počutite ranljivi? Kaj takrat naredite?

     

Za starše: SOOČANJE Z OTROKOVIMI MOČNIMI ČUSTVI IN ZAVRAČANJEM

Pomembno je, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti.

Ker sem že v prejšnjem post-u govorila o prepričanjih, se mi zdi članek, ki ga delim (link spodaj), ravno pravšnji. Članek se sicer ne ukvarja neposredno s prepričanji, govori pa o tem, da imajo otroci, kadar se soočajo s svojimi močnimi čustvi, tendenco po tem, da postanejo jezni in obtožujoči do tistih, ki so jim najbližje. To so navadno njihovi starši, za katere je pomembno, da se počutijo dovolj močne, da lahko svojim otrokom na ljubeč način prisluhnejo in jim tudi postavijo meje. Članek poudarja, da je od zmožnosti staršev, da se ustavijo, predihajo in najprej sebi naklonijo empatijo in razumevanje, odvisno, ali bodo prepoznali, kaj njihov otrok zares potrebuje in se ne odzivali samo na tisto, kar otroci izražajo navzven (v tem primeru zavračanje staršev v smislu "Pojdi stran!" ali "Ne maram te!").

In ravno na tej točki se mi zdi pomembno prepoznavanje naših lastnih prepričanj. Težko je namreč sprejeti in ne vzeti osebno otrokovega zavračanja, saj nam je tako naravno, da skrbimo zanj. Zgodi se torej, da se starši, ko pride do konflikta, prepustijo prepričanjem, da "so slabi starši", da "ne zmorejo sami", ... in tako ostanejo v glavi in se odzivajo defenzivno in prizadeto, kar še poveča napetost pri otrocih, saj si le-ti vedno želijo ugajati svojim staršem. In vse to krha povezavo in zaupanje med starši in otroci, ravno to pa je tisto, česar si ne želimo.

Pomembno je torej, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti. Pri tem jih lahko vprašajo: "Povej mi, kaj potrebuješ?" Na tej točki se začne vzpostavljati ponovna povezava, odpre pa se tudi možnost, da starši otrokom predstavijo različne načine, kako odpraviti odvečno napetost iz telesa, na primer, da cepetajo z nogami, skačejo gor in dol, se smejejo, se prepustijo masaži, igri z vodo, peskom ali blatom, petju in naravi.

In kot vedno ... vse to velja za vse vrste odnosov, saj tako otroci kot odrasli ne maramo, da kadar smo čustveno močno razburjeni, da nam drugi pametujejo, racionalizirajo stvari, zanikajo naše občutke ali nas usmerjajo. Prvi korak h konstruktivnosti je namreč zmožnost drugega, da prisluhne in razume. Od tu naprej je vse možno

http://peacefulparent.com/what-to-do-when-your-child-wont-let-you-connect/