Tag: samozavest
Za starše: SRČNA NAVADA HVALEŽNOSTI
Raziskave so pokazale, da ljudje, ki na dnevni ravni izkusijo in izrazijo hvaležnost, občutijo več pozitivnih čustev kot so veselje, ljubezen in sreča.

Ena od srčnih navad, ki jih je vredno razvijati tako pri nas samih kot naših otrocih, je HVALEŽNOST. Starši, vzgojitelji in učitelji lahko svojim otrokom pomagamo razvijati odnos hvaležnosti preko različnih preprostih aktivnosti:


  • Prva in najbolj pomembna stvar je, da tudi SAMI PRAKTICIRAMO HVALEŽNOST ter pred svojimi otroki izražamo zahvalo svoji družini, prijateljem, sodelavcem in neznancem.

  •  
  • Drugi korak je SPODBUJANJE HVALEŽNEGA RAZMIŠLJANJA - vprašamo "Je karkoli za kar si hvaležna po tem šolskem nastopu? Kaj si prispevala? Naredila dobro? Komu bi se rad/a zahvalil/a, da ti je tako dobro uspelo?"

  •  
  • Naj ne ostane le pri razmišljanju, naj otroci DNEVNO IZRAZIJO HVALEŽNOST sebi in drugim. Lahko na glas, lahko preko dnevnikov, zahvalnih kartic, preko besede ali risbe. Otroci imajo radi rituale, naj to postane del večernega procesa uspavanja ali zaključka neke dejavnosti.

  •  
  • Navsezadnje pa lahko pri otroku OKREPIMO HVALEŽNO VEDENJE tudi tako, da ga prepoznamo v njegovem izražanju in delovanju ter mu damo vedeti, da smo ga opazili in cenili. Npr: "Videl/a sem, da si se zahvalil/a sošolcu za pomoč pri domači nalogi. Prepričan/a sem, da se je ob tem počutil dobro in da je vajino prijateljstvo še močnješe."

  •  

    Raziskave so pokazale, da ljudje, ki na dnevni ravni izkusijo in izrazijo hvaležnost, občutijo več pozitivnih čustev kot so veselje, ljubezen in sreča; povečajo občutek povezanosti z drugimi in izboljšajo odnose; doživijo večje zadovoljstvo v šolskem in delovnem procesu; prav tako pa so bolj zdravi.


    Veliko dobrih razlogov torej za začetek razmišljanja, izražanje in delovanja iz hvaležnosti. Nekje je treba začeti, lahko pri majhnih stvareh.


    Za kaj ste torej danes hvaležni?

    Za otroke: ČAROBNOST V MENI – 2.del
    Verzi, ki so pred vami, pomagajo otrokom, da se povežejo s svojim telesom in najdejo svoj center v sebi.
    Otroku počasi in s poudarki preberite naslednje verze:

    »Lahko si kot reka, ki se čista in svobodna naokrog potepa….
    Iz visokih gora, čez hribe in doline, vse do morja.
    Tvoj dih pa, tako kot reka, čez tebe teče….
    Od glave do peta, naj v tebi trepeče.

    Zdaj si povezan/a z zemljo in nebom.
    Lahko te občutek nasmeje ali se v tebi razjoče….
    Važno je le, da te tok tvojega diha odnese kamor sam hoče.

    Čutiš lahko svoje veje, ki so visoko v nebo,
    s koreninami pa si globoko v zemljo.

    Prisluhni še dihu v vsakem tvojem premiku….
    Ga slišiš, kako poje?
    Zdaj si pripravljen/a na vse dogodivščine svoje.«


    Po tem, ko otrok (otroci) »razišče« in začuti svojo povezavo z zemljo, s tlemi (vaja iz 1. dela), naj si tokrat po prebranih verzih predstavlja, da čez njegove veje in liste zapiha veter. Spodbujajte ga, da visoko dvigne svoje roke ter naj s tem, ko jih ziblje sem in tja, najde svoj center.

    Naj začuti, kje je njegova sredina, kje se počuti sproščeno, naj začuti svojo prožnost, vzdržljivost. Naj svoje »veje« nagiba od ene strani na drugo ter naj opazuje, kako globoko k tlom se lahko nagne, preden izgubi ravnotežje. Naj to ponovi večkrat.

    Lahko mu tudi zaigrate različno glasbo, različnih ritmov in hitrosti, ter naj se giba skupaj z njo. Naj sam najde in začuti, kako se želi gibati.

    Vzemite si dovolj časa in presenečeni boste, kako hitro lahko otroci najdejo svoj center, svojo točko sproščenosti in umirjenosti v sebi ter koncentracijo. To vajo lahko ponovite večkrat in sčasoma bo otrok vse hitreje izražal samega sebe in prišel do tega občutka. Poleg tega mu boste s tem dali neke vrste "sidro sproščenega občutka", na katerega se bo lahko spomnil in se nanj oprl, kadar ga bo potreboval, ter s tem krepil svojo samozavest.

    Delajmo majhne korake za velike premike :)

    Delno povzeto po knjigi: Trauma Through A Child's Eyes
    BREZ ENERGIJE NE GRE
    Vloga mediatorja je po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja. Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej.

    Junij 2013, časopis Ihanske Plevca

    V okviru kotička sem že veliko govorila o tehnikah, ki se uporabljajo na mediaciji in s katerimi si lahko pomagate tudi sami, ko pride do nesoglasij. Večinoma črpam primere iz področja družinskih sporov, na področju katerih sem sama najbolj aktivna, vendar bi rada poudarila, da je mediacija zelo v porastu tudi v šolstvu in med mladimi, začenja se krepiti v zdravstvu in v podjetjih, nekaj najbolj odmevnih primerov je bilo vsekakor na področju okoljskih in prostorskih sporov, še vedno pa je največ mediacijskih primerov odprtih v okviru sodišč in sodišču pridružene mediacije. V Plevcah sem spregovorila tudi o procesih, ki se odvijajo tekom mediacijskih srečanj in ki krepijo posameznike ter pripeljejo do končnega zadovoljstva strank. Morda bi na tej točki še enkrat spomnila, kaj pravzaprav je mediacija. Mediacija je proces mirnega reševanja sporov, ki ob pomoči tretje nepristranske osebe, mediatorja, prispeva k razumevanju položaja obeh strank, daje možnost za predstavitev vseh stališč, želja in interesov ter udeležence podpre, da sami oblikujejo za njih ustrezne rešitve, ki so v zadovoljstvo vseh. Proces je prostovoljne narave, tako mediator kot udeleženci pa se zavežejo zaupnosti.

    Mediacija ne dela čudežev, odpira pa nove možnosti. In zadnjič me je gospodična na dogodku, kjer sem predstavljala mediacijo, vprašala, zakaj je pravzaprav reševanje konfliktov ob pomoči tretje osebe za udeležence toliko lažje in bolj produktivno. Kaj je tista najbolj pomembna vloga, ki jo mediator odigra, kar najbolj prispeva k drugačni, bolj konstruktivni dinamiki pogovorov in posledično odnosov? Vsekakor na proces zbliževanja interesov in iskanja rešitev pomembno vpliva vsaka izmed tehnik, predvsem pa varno, nepristransko in zaupno okolje. Vendar pa je vloga mediatorja po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja.

    Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej. Tistega, ki posluša, tistemu se popolnoma posveti. S konico očesa in zaznavanja se seveda ves čas zaveda tudi druge strani, vendar je njegovo zanimanje usmerjeno na tistega, ki tisti trenutek potrebuje podporo. In ker le-ta dobi več energije, kot jo ima navadno v težkih pogovorih na primer s partnerjem, čuti več moči, bolje prepozna, kaj ga pravzaprav teži in zmore to tudi bolj jasno in iskreno povedati. Ta trenutek je ključen. O njem sem vam že pisala. Ko eden izmed udeležencev prebije led, ko postane bolj pristen in na nek način tudi ranljiv, se v veliki meri na to odzove tudi druga stran. Morda ne takoj, vsekakor pa po tem, ko mediator tudi njej posveti svojo pozornost. S tem, ko ljudje sprejmejo tretjo osebo, ki ni vpletena v medosebno bitko, v njihov krog in jim le-ta ponudi svojo pozornost, se začnejo odvijati čisto novi procesi, ki udeležence navadno presenetijo. Kot že zgoraj opisano, postanejo bolj okrepljeni, z drugo besedo OPOLNOMOČENI, in kljub temu, da se morda zdi, da bodo kot taki še bolj stali vsak na svojem bregu, temu ni tako, saj smo ljudje iz občutka samozavesti in prave osebne moči, sposobni bolj sodelovati, spoštovati in ljubiti ter več dajati drug drugemu. Na ta način se vzpostavi nov način komuniciranja iz katerega bolj verjetno pridejo do skupnih rešitev. Ta izkušnja je popotnica za naprej. Ljudje nimajo več »izgovora«, da ne znajo drugače. Vejo, da so se sposobni sami soočiti s konfliktom in iz njega narediti nov korak v odnosu.

    Mediacija konflikt vrača nazaj k ljudem, kjer je nastal in kjer leži odgovornost in sposobnost za njegovo razrešitev. Ko ljudje vidijo, da so sposobni sami rešiti konflikte, se čutijo močnejše, bolj svobodne in samozavestne. Taki ljudje pa so navadno zmožni od sebe dati več energije tudi drugim, saj se počutijo bolj izpolnjene in zadovoljne.

    S to popotnico vas pospremim v poletje, ki ima že samo po sebi več energije iz katere lahko črpamo moči zase. Naprej jo damo tako, da se zanimamo za ljudi okrog sebe in jim prisluhnemo. Naš odnos do drugih namreč določa, kako se bomo razvijali in v katero smer bodo šli naši konflikti. Če bomo pozorni do drugih, bomo tudi zase dobili energijo, ki jo potrebujemo.

    Pa srečno!