POHVALA ALI PRIZNANJE?
Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni.

Maj 2013, časopis Ihanske Plevca

Zadnjič sem naletela na citat avtorice Veronice Roth, ki pravi: »Pogumen človek je tisti, ki prizna moč nekoga drugega.« Te besede so se mi zdele ravno prava iztočnica za tokratni kotiček. Začela sem razmišljati, kaj pravzaprav pomeni priznanje? Smo sposobni dati priznanje samemu sebi? In če ne, ali ga sploh lahko damo nekomu drugemu? Je priznanje isto kot pohvala?

Na mediacijah skoraj brez izjeme pride do situacij, ko se vsaj en udeleženec počuti ogroženega, nesprejetega in napadenega. Si predstavljate, kaj ljudje navadno naredijo, ko imajo občutek, da nekaj ogroža njih ali njihove vrednote? Postavijo se v obrambo, kar pomeni, da postanejo bolj odklonilni, sumničavi in zagovarjajo svoj prav. Na tem višku konflikta lahko ostanejo dolgo časa, se vrtijo v krogu, kdo ima bolj prav in kaj je drugi naredil narobe. Nekateri na ta način delujejo več let, zato tudi pridejo na mediacijo, saj si želijo zrasti iz konflikta in ponovno vzpostaviti odnos.

Na tej točki, ko vsaka stran »zazidana« stoji na svojem bregu, manjka odločilna stvar - PRIZNANJE. Do tega pride takrat, ko se nekdo znotraj konflikta zave, da se počuti dovolj varno, močno in pogumno, da lahko preneha razmišljati samo o svojem položaju in se osredotoči tudi na to, kar doživlja in prestaja druga stran. Na ta način si tudi dovoli videti drugega v drugačni luči. Tako ta oseba najprej samo pri sebi v mislih spozna, da se morda tudi druga stran sooča s svojimi strahovi in pritiski, da je morda to le rezultat različnega razumevanja stvari ali drugačne komunikacije. Ob podpori mediatorja lahko od misli pride k besedam. In te so tiste, ki začnejo premikati stvari v smeri sprave. Ko ena stran prizna, da sedaj drugače vidi situacijo in osebo, ki sedi naproti njej. In ko se iz novega razumevanja odloči, da bo naredila nekaj v smeri, da se bo prilagodila ali sprejela ravnanje drugega.

Kot vidite pri vsem tem ne gre za pohvalo v smislu »to si odlično naredil/a«, čeprav tudi to lahko pomaga. Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni. Gre za spoznanje in razumevanje položaja nekoga drugega. Gre za željo in pripravljenost to povedati in delovati v smeri podpore ter reševanja. To terja pogumnega in velikega človeka. In taki smo prav vsi, brez izjeme. Ta zmožnost pride iz razvijanja lastne osebne moči, pripravljenosti na komunikacijo in narediti prvi korak.

Kljub temu, da vas nadvse spodbujam, da v situacijah, ko se vrtite v krogu ponavljajočih se konfliktov in dokazovanja, poskusite z mediacijo, pa sem prepričana, da je pravega priznanja, brez pomoči, zmožen prav vsak. Ljudje smo socialna bitja, nismo narejeni za samoto, ampak vedno za povezovanje z drugimi. To nam je bilo dano v zibelko. Na naši življenjski poti smo si pridelali kopico strahov in izgubili pristno moč iz katere črpamo empatijo in razumevanje, da se lahko postavimo v čevlje drugega. In ko jih enkrat obujemo, čeprav sprva niso najbolj udobni, se s tem odpremo za novo možnost – odnos, ki nas izpolnjuje.

Naj vam toplo spomladansko sonce pomaga, da se osebno okrepite in poklonite priznanje tistim, ki vam največ pomenijo. Dobre stvari je potrebno deliti.

Mateja