Monthly Archives: March 2013
ČAROBNOST SKAKANJA V LUKNJE
Pustite si biti za trenutek ranljivi, stopite preko svojega ega in začnite znova, z neko tretjo zgodbo, ki ji še nikdar prej niste pustili zadihati.

Uh, kako rada imam zgodbe! Zadnjič sem prebrala eno o fantu, ki je padel v globoko luknjo iz katere mu ni uspelo zlesti. Mimo so hodili ljudje, pogledali v luknjo in mu svetovali, kaj naj naredi, kam naj da nogo, kako naj se obrne, da mu bo uspelo pogledati na plano, potem pa nadaljevali svojo pot. Fant je poskušal in se trudil uporabiti njihove nasvete, vendar se mu nikakor ni uspelo rešiti iz temačnega kraja. Končno je mimo prišel njegov najboljši prijatelj in fant ga je poklical, da mu pomaga. Prijatelj se ni obotavljal in še sam skočil v luknjo.

Fant je bil popolnoma osupel in ga zgrožen vprašal: »Zakaj si še ti skočil v luknjo?!«

»Zato, ker sem že bil tu in poznam pot ven. In tudi zato, ker vem in zaupam v to, da lahko z mojo podporo tudi ti najdeš svojo pot ven.«



Tudi sama sem kot mediatorka popolnoma predana temu, da skupaj s pari in družinami skačem v temačne luknje v katerih so se znašli in jih podprem na njihovi poti ven. Začetne točke so si na las podobne, potovanja po katerih stopamo skupaj pa tako raznolika in pisana, da imam včasih občutek, da sem videla že ves svet. In brez izjeme tudi sama vedno rastem na tej poti, saj smo ljudje neizogibno povezani med sabo. In z vsakim parom, ki mi zaupa svojo zgodbo, raziskujemo, kako je ta zgodba nastala, kje se je začela in predvsem zakaj. Kaj je bilo tisto - dogodek, občutek ali izkušnja – kar jim danes daje »material« za prepire. Ne samo tiste enkratne, ampak predvsem tiste, ki se ponavljajo ter jim vlivajo nezaupanja v odnos v katerem so.

Navadno začnemo s tisto očitno zgodbo, ki so jo že uspeli ubesediti. Ta »zunanja zgodba« je prežeta z očitki, zahtevami in obtoževanji druge osebe ter z naštevanjem dejstev, kaj vse je ta druga oseba naredila narobe in kaj hudega jim je povzročila. Ko ljudje pripovedujejo o tem, je njihov glas jezen in boleč. Ta zgodba se navadno meša z drugo, »notranjo zgodbo«, kjer prva oseba opravičuje sebe in svoja dejanja, ton glasu pa vzbuja krivdo in občutek sramu pri drugi osebi. Večinoma si ljudje, ki so se znašli v vrtincu prepirov, podajajo ti dve zgodbi. Kot žogici se kotalita med eno in drugo osebo, skačeta iz roke v roko, iz rok v srce. Nekateri sploh ne slišijo več, kaj jim drugi govori, saj so zgodbo že tolikokrat slišali, da se jim zdi, da ne morejo izvedeti ničesar novega. »Saj vem, da sem jaz kriv, sploh mi ne pripoveduj več, pri tebi pa tako ali tako ni nič narobe, kajne?« cinično pripomnijo. Počasi kopljejo luknjo v katero nazadnje padejo in ne vejo kako ven. Vejo samo, da jim je tam hudo, da ne morejo več zadihati svežega zraka. Včasih si želijo kar ostati tam, saj se sčasoma navadijo na temačnost in utesnjenost.

Dejstvo pa je, da v vseh tli želja, da bi bilo drugače, željo si spremembe, pa ne verjamejo, da je še mogoča oziroma kako priti do nje. V vsej tej zmešnjavi ni prostora za rešitve, vsaj ne tiste mirne, konstruktivne in vsem v zadovoljstvo.

Mediatorji nismo nikakršni rešitelji, lahko pa v teh situacijah skočimo z vami v luknjo in vas podpremo pri tem, da za trenutek stopite še globlje in brskate pod zunanjo in notranjo zgodbo, da pridete do »temeljne zgodbe«, kjer se je vse začelo. V tej zgodbi se skriva ves čar prepirov in vse možnosti, da pride do transformacije konflikta. Temeljne zgodbe namreč povežejo ostali dve zgodbi. V ospredje postavijo odgovornost posameznikov za konflikt in to, kaj ljudje v resnici čutijo, želijo in potrebujejo. Ko na površje pride ta zgodba, glas postane osredotočen, pristen in v zavedanju samega sebe.

Vloga mediatorja je torej, da v zunanjih zgodbah preoblikuje in premakne obtoževanje, da v notranjih zgodbah povzame utemeljitve in izgovore ter da spodbuja in podpira ljudi, da odkrijejo svoje temeljne zgodbe in jih delijo drug z drugim. Mediatorji pri svojem delu iščemo temeljne zgodbe, ki premaknejo težišče pogovorov in občutkov iz površja v globine, ki postavijo nove mostove med ljudmi in ustvarijo pot ven, na svetlobo, na novo raven odnosov. V ljudeh se prebudi empatija, razumevanje, odpuščanje in rešitev. Medtem ko zunanje in notranje zgodbe ustvarjajo nevidne zidove med ljudmi ter jih varujejo pred njihovo lastno ranljivostjo, pa jih temeljne zgodbe (lahko tudi ob varni podpori mediatorja) popeljejo ravno na pot lastne iskrenosti in ranljivosti, kar izgradi povezavo, razumevanje in odprte odnose.

Sliši se čarobno, že skoraj neverjetno, kajne? Ampak je mogoče. In tudi zelo preprosto. Ne obljubljam pa, da je enostavno. Pri tem vam lahko nudimo podporo mediatorji. Seveda pa smo ravno mi tisti, ki srčno verjamemo, da vse to znate tudi sami. Prav vsi, brez izjeme, imamo v sebi celo kopico temeljnih zgodb, ki jih skrivamo za tistimi, ki jih vsak dan poslušamo in na ravni katerih se pogovarjamo. A prav te skrivnostne zgodbe rešujejo naše odnose in jih ustvarjajo tako čudovite lepe in edinstvene.

Predlagam vam torej, ko se boste naslednjič zašli v vrtinec prepirov ali nesoglasij, ko boste obtoževali druge in opravičevali sebe, da stopite malce v stran, zadihate za nekaj trenutkov in resnično pomislite, kaj so vaše potrebe, zakaj si pravzaprav nečesa želite, kaj se skriva za besedami, ki jih izgovarjate. Pomislite na čar, ki se skriva v vas in želi na plano. Če ne bi želel, potem se ne bi oglašal in vi se ne bi prepirali. Pustite si biti za trenutek ranljivi, stopite preko svojega ega in začnite znova, z neko tretjo zgodbo, ki ji še nikdar prej niste pustili zadihati. Prepričana sem, da vam bo uspelo. Da boste preobrazili vaše potovanje.

Če boste v zagati, me pokličite. Brez oklevanja. Pokličite v prvih 5-ih sekundah, ko se vam utrne želja po tem, da bi radi podporo na vaši poti do iskrenosti in zadovoljstva.

Pa srečno!



O treh zgodbah si lahko preberete tudi v knjigi Razreševanje osebnih in organizacijskih konfliktov.

 
OD IDEJE DO REŠITVE KONFLIKTA V 5 SEKUNDAH
Reševanje konfliktov je pravzaprav zelo preprosto. Vemo, kaj je potrebno narediti. Slišati pozitivne ideje v nas in jih spraviti v akcijo.

Zadnjič me je povleklo k filmčku, ki ga je na enem izmed socialnih omrežij objavil kolega. Poznate tisti občutek, ko veš, da te nekaj zanima, da si nekaj želiš pogledati, izkusiti, okusiti, narediti? Zgodi se v času enega vdiha ali še manj. Vemo, česa si želimo. Nič tehtanja, čista izbira. Kliknemo in že se nam odpre nov svet informacij in novih možnosti, ki čakajo na nas. V tem konkretnem primeru me je pričakal govor Mel Robbins (dodan na koncu objave), ki me je navdihnila s svojo idejo o prvih 5-ih sekundah.

Gospa, izklesanega humorja in brez dlake na jeziku, nam predstavi 5-sekundno pravilo. Pravi, da imamo od ideje, se pravi tistega vzgiba, ki ga začutimo v sebi, do aktivacije lastne volje in moči, točno 5 sekund časa. Če v tem času ne naredimo koraka v smeri uresničitve ideje, se nam sproži tako imenovani »izhod v sili«.

Kot pojasni Robbinsova, imamo namreč ljudje le dve stanji delovanja naših možganov. Večino časa delujemo »na avtomatiku«, sem spadajo vse naše navade, tok razmišljanja, prepričanja in način delovanja, ki smo ga že posvojili. Seveda je tovrstno stanje del nas z nekim namenom. Večinoma nam olajša naše življenje, nam pomaga, da že poznane situacije obvladamo brez ponovnega učenja in s tem naše možganske kapacitete usmerimo na področja, ki še potrebujejo našo pozornost.




A v nas se ves čas rojevajo tudi nove in sveže ideje. Od čisto majhnih pozornosti, da bi obiskali babico, do tistih večjih, ki postavljajo mejnike človeštva. Prepoznavate ideje, ki se nenehno prebujajo v vas? Kaj se zgodi z njimi, ko se utrnejo kot poletni utrinki na jasnem nebu? Kaj naredite s temi vzgibi? Večina izmed nas jih najprej začuti nekje v telesu. Preko napetosti. Toplote. Vala veselja. Kakorkoli. Naslednjo sekundo nas popade občutek, da bi to morali uresničiti. Morda si že predstavljamo, kakšen bi bil končni rezultat. V takem primeru večinoma začutimo nekaj velikega. Nepozabnega. Čudovitega. Tik tak, tik tak in že je minilo 5 sekund. Kaj naredimo? Gremo dva koraka v levo, na obisk k babici? Naredimo nekaj, kar navadno ne bi? Spravimo noro idejo, ki bo spreminjala življenja, v akcijo?

Na tej točki večinoma stopi v igro drugi del naših možgančkov - »izhod v sili«. Ta del zazna, da želi priti do spremembe in že išče izhod v že poznanih odločitvah, razumnih razlagah in reakcijah. Morda se nekaj časa v nas še borita obe sili, ampak v veliki meri se ideje izgubijo v morju neuresničenih želja. Naši možgani torej ne marajo sprememb. Kljub temu da le-te ponujajo nepozabne trenutke, nam varnost starih vzorcev še vedno prinaša ugodje.

Prav tako je v naših medosebnih odnosih. Ko prihaja do nesoglasij in konfliktov nismo brez idej, kako bi jih lahko drugače rešili. Ravno nasprotno. V teh trenutkih iz nas govorijo novi pristopi in rešitve, ki so bolj prijazne do nas in drugih, bolj konstruktivne za naš odnos in nas dolgoročno osrečujejo. Morda jih nekateri v »hudih urah« res ne slišijo, saj so čustva jeze, žalosti, razdraženosti in frustracije preglasna. Sreča je ta, da če jih ne slišimo, še ne pomeni, da jih tam ni. Zato je 1. korak k razrešenim konfliktom zmožnost zaznavanja novih idej o pristopih k situaciji, ki se poleg čustev še rojevajo v nas.




Če težav z zaznavanjem nimate ali pa ste se sedaj začeli bolj zavedati, kaj se v vas še dogaja, se boste zagotovo spomnili situacij, ko ste se ob prepiru s kom zavedali, da bi morali reči nekaj drugega, da ne boste še poslabšali situacije in odnosa, ampak ste se kljub vsemu odločili in se podali po že znani poti obtoževanja, zmerjanja, molka ali zamere. V prvih nekaj sekundah ste torej v sebi zaznali neko idejo, kaj bi bilo bolje narediti ali reči, ampak so jo strahovi, da vas bodo potem nadvladali, prepričanja, da imate prav samo vi ali kakšni drugi stari vzorci, postopoma preglasili. Nove ideje niste zagrabili v njenem izvoru. In tako je tik tak, tik tak preteklo 5 sekund in šli ste na staro, avtomatično delovanje. 2. korak k razrešenim konfliktom je torej delovanje v smeri uresničevanja idej. Če tega niste storili, ste začeli dokazovati svoj prav, vztrajati pri svojem, izsiljevati in jokati. Prepir se je nadaljeval, konflikt še poglobil. Kljub temu, da se morda sliši nesmiselno, ste se v objemu konflikta najbrž počutili bolj domače, bolj varno. Kljub temu, da ste si želeli, da bi bilo drugače, niste sprejeli spremembe. Niste želeli narediti prvega koraka. Slišali ste idejo, ampak je niste začeli uresničevati.

Reševanje konfliktov je pravzaprav zelo preprosto. Vemo, kaj je potrebno narediti. Slišati pozitivne ideje v nas in jih spraviti v akcijo. Ni pa lahko, saj moramo biti pri tem velikokrat prvi in tvegati, da nas bodo morda še nekaj časa zmerjali in zasmehovali. Ampak prej ko slej nam bo druga stran sledila, ker bo videla našo pripravljenost, našo mehko plat in novo pot. Takrat se bomo zavedali, da smo do rešitve pravzaprav prišli v 5-ih sekundah. V tistih prvih trenutkih, ko smo se odločili, da bomo sledili novemu, svežemu vzgibi v nas in s tem izbrali, da bomo konflikt konstruktivno rešili.

Srečno pri prepoznavanju in uresničevanju novih idej.

Mateja