Tag: mediator
Mediacijski primer: KAKO DOLGO VZTRAJATI?
Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.


14.11.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ste kdaj pomislili, da se v vsakem konfliktu za vas skriva nekaj dragocenega? Nekaj, iz česar se lahko učite, poglobite zaupanje in vaše zavedanje?


Nekateri ljudje se konfliktov bojijo, drugi se jih izogibajo, tretji jih iščejo na vsakem koraku. A kamorkoli se obrnemo, se jim ne moremo povsem izogniti. So stalnica o kateri lahko rečemo, da gre za krizo v interakciji, kar za sabo potegne dva ključna elementa:

  • Prvi element, ki ga konflikt prinese, je občutek šibkosti s katerim se v naši kulturi sila težko spoprijemamo.
  • Prav zato temu sledi drugi element, in sicer da želimo zaščititi same sebe.

Imamo pa znotraj take medčloveške dinamike vedno možnost za spremembo. Prav vsi smo namreč sposobni, da obrnemo in obnovimo stvari, da ozavestimo naša dejanja in postanemo odgovorni do sebe in svojega partnerja.

Kot mediatorka se vedno zavedam (ali pa se naravnam na to), da imajo partnerji to zmožnost, da so odgovorni in da jim popolnoma zaupam pri tem. Istočasno pa se zavedam, da se odpuščanja in sprave ne da vsiliti.

Reševanje konfliktov in ustvarjanje harmoničnega partnerstva od ljudi zahteva proces v katerega vstopijo, se mu zavežejo in pri njem vztrajajo. To zadnje je pri vzpostavljanju harmoničnega partnerstva velikokrat najbolj ključno, zato bom danes predstavila primer, kjer se je prvo srečanje končalo z vprašanjem zame: "Zdaj, ko ste slišali kaj vse je narobe z nama, ali se vam zdi smiselno, da vztrajava v tej zvezi?"

K meni je prišel par, ki je bil skupaj že vrsto let, Saša (45) in Dejan (44), imela pa sta tudi dva najstniška otroka. Na mediacijo sta prišla zato, ker sta želela ostati skupaj zaradi otrok. Med njima je bilo v preteklosti prisotno fizično nasilje, ki ga je Saša tudi prijavila. Pritožba se je vlekla že več let, med njima pa se je od takrat marsikaj spremenilo. Vsak zase sta poiskala osebno pomoč in fizično nasilje se ni več ponovilo, ostalo pa je nezaupanje in grenak priokus. Doma se nista pogovarjala o tem, krepila sta vsak sebe, bala pa sta se o tem odkrito pogovoriti en z drugim.

Mediacijo sta prepoznala kot možen proces, kjer bosta deležna zaupnega okolja in sprejetosti. Na prvem srečanju sta se tako, za razliko od mnogih parov, izredno hitro odprla.

Povedala sta mi vse, kaj se je zgodilo, zaradi katerih vzorcev iz preteklosti se je to zgodilo, kako sta se počutila. Govorila sta oba, velikokrat z veliko ihto. Včasih stavki niso imeli ne repa ne glave.

Sama sem na tem srečanju veliko več poslušala in povzemala, kot pa spraševala. Na koncu pa dobila že zgoraj omenjeno vprašanje: "Je sploh smiselno vztrajati?"

Ker moja vloga, kot mediatorka, ni, da svetujem, se odločam in sodim namesto strank, sem jima to še enkrat povedala (na začetku smo šli čez vloge, ki jih ima vsakdo na mediaciji) ter dodala, da sta onadva tista, ki sta aktivna in sprejemata odločitve, jaz jima pri tem samo pomagam. To ju je vidno razočaralo. Kmalu po tem smo zaključili prvo srečanje.

Saša in Dejan se mi dolgo nista oglasila, da bi nadaljevali z mediacijo. Na tej točki moram poudariti, da so stranke večkrat na nek način razočarane, da jim mediatorji ne svetujemo. Zaradi teh pričakovanj zgubijo zaupanje v mediacijski proces, v smislu, čemu sploh služi. Navadno tega ne storim, ampak v tem primeru sem se odločila, da jima napišem sporočilo s povabilom na naslednje srečanje, kjer bi se lahko pogovarjali v smeri, kaj je za njiju smiselno da naredita. Čez nekaj dni sem prejela sporočilo, da prideta na naslednje srečanje.

Ko smo se srečali, sem povzela tisto, kar smo se pogovarjali prvič in zaključila z vprašanjem, ki sta mi ga postavila zadnjič. Tokrat sem se odločila, da jima ne bom ponavljala pravil mediacije, ampak sem ju vprašala:

"Če prav razumem, si od mene želita, da vama povem, ali vztrajati v vajini zvezi ali jo prekiniti?"

Oba sta prikimala.

"Torej se glede tega strinjata, da sem jaz tista, ki vama začrtam pot naprej?"

"Ne začrtate, samo poveste, ali je smiselno, saj vidite, da je toliko stvari in da se midva ne moreva odločiti," sta se oba strinjala.

"Kaj vaju pri tem, da se ne moreta odločiti, najbolj vznemirja, kaj je tisto zaradi česar se vama zdi, da se ne moreta odločiti?"

Naslonila sta se nazaj in razmišljala. Saša je rekla: "Ne vem."

"Ne veste, kaj je tisto, zaradi česar se ne morete odločiti?"

"Pravzaprav vem. Rada bi, da ostaneva skupaj, ampak se bojim."

"Česa?"

"Kaj bodo rekli drugi. Da me bodo obsojali, da sem nora, da ostanem skupaj z nekom, ki me je enkrat že udaril."

"Kdo bi te pa obsojal?", je vprašal Dejan začudeno.

"Saj veš, prijateljice, starši, ..." je rekla Saša. "In kaj če se spet zgodi? Potem me ne bo nihče več jemal resno."

Dejanu je šlo na jok. "Ne bom te več udaril."

"Tega ne moreš vedeti."

"Pa saj hodim na podporno skupino, berem knjige in vem, zakaj se je takrat to zgodilo in ne bom šel več nazaj."

Takrat smo se začeli pogovarjati o 'pravih' stvareh. Veliko je bilo strahu, kaj si bodo drugi mislili in kaj če se stvari ponovijo.

Mediacija je bila kar dolga, saj smo se dobili sedemkrat. Ko sta se oba čutila dovolj močna, je njuna interakcija postala bolj mirna, odločna in jasna. Bolj sta bila lahko pozorna, bolj sta zaupala, predvsem pa se nista več bala pogovarjati drug z drugim.

Sposobna sta bila videti zorni kot drug drugega in ga razumela ter si izrekla priznavanje, dogovorila pa sta se tudi za nekaj pravil medsebojne interakcije. Vse to je šlo na pot spremembe njunega odnosa. Na koncu sta se odločila, da ostaneta skupaj.

Sama pri sebi sem se na koncu še bolj zavedala tega, da mediatorji nimamo zmožnosti in pooblastil, da se odločimo, kdo bo ostal skupaj in gradil harmonično partnerstvo in kdo ne. Sem pa uvidela, da je bolje stranke peljati čez to, kot jim zapreti pot s pravili, kot sem to naredila na prvem srečanju.

Saša in Dejan sta imela že tako veliko neznank, čutila sta se nezmožna se odločiti, zato sta potrebovala odkriti, zakaj je temu tako. Vesela sem, da sta mi dala še eno priložnost, da sem popravila svoj pristop in da sta vztrajala na poti, ki bi se seveda lahko končala tudi z ločitvijo, vendar bi bila le-ta, preko mediacijskega procesa, (bolj) zavestna in mirna.

Najbolj ključno je, da vztrajate pri procesu komunikacije in iskanja rešitev, ter se šele na podlagi tega odločite, kaj bodo vaši naslednji koraki. Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.

BREZ ENERGIJE NE GRE
Vloga mediatorja je po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja. Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej.

Junij 2013, časopis Ihanske Plevca

V okviru kotička sem že veliko govorila o tehnikah, ki se uporabljajo na mediaciji in s katerimi si lahko pomagate tudi sami, ko pride do nesoglasij. Večinoma črpam primere iz področja družinskih sporov, na področju katerih sem sama najbolj aktivna, vendar bi rada poudarila, da je mediacija zelo v porastu tudi v šolstvu in med mladimi, začenja se krepiti v zdravstvu in v podjetjih, nekaj najbolj odmevnih primerov je bilo vsekakor na področju okoljskih in prostorskih sporov, še vedno pa je največ mediacijskih primerov odprtih v okviru sodišč in sodišču pridružene mediacije. V Plevcah sem spregovorila tudi o procesih, ki se odvijajo tekom mediacijskih srečanj in ki krepijo posameznike ter pripeljejo do končnega zadovoljstva strank. Morda bi na tej točki še enkrat spomnila, kaj pravzaprav je mediacija. Mediacija je proces mirnega reševanja sporov, ki ob pomoči tretje nepristranske osebe, mediatorja, prispeva k razumevanju položaja obeh strank, daje možnost za predstavitev vseh stališč, želja in interesov ter udeležence podpre, da sami oblikujejo za njih ustrezne rešitve, ki so v zadovoljstvo vseh. Proces je prostovoljne narave, tako mediator kot udeleženci pa se zavežejo zaupnosti.

Mediacija ne dela čudežev, odpira pa nove možnosti. In zadnjič me je gospodična na dogodku, kjer sem predstavljala mediacijo, vprašala, zakaj je pravzaprav reševanje konfliktov ob pomoči tretje osebe za udeležence toliko lažje in bolj produktivno. Kaj je tista najbolj pomembna vloga, ki jo mediator odigra, kar najbolj prispeva k drugačni, bolj konstruktivni dinamiki pogovorov in posledično odnosov? Vsekakor na proces zbliževanja interesov in iskanja rešitev pomembno vpliva vsaka izmed tehnik, predvsem pa varno, nepristransko in zaupno okolje. Vendar pa je vloga mediatorja po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja.

Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej. Tistega, ki posluša, tistemu se popolnoma posveti. S konico očesa in zaznavanja se seveda ves čas zaveda tudi druge strani, vendar je njegovo zanimanje usmerjeno na tistega, ki tisti trenutek potrebuje podporo. In ker le-ta dobi več energije, kot jo ima navadno v težkih pogovorih na primer s partnerjem, čuti več moči, bolje prepozna, kaj ga pravzaprav teži in zmore to tudi bolj jasno in iskreno povedati. Ta trenutek je ključen. O njem sem vam že pisala. Ko eden izmed udeležencev prebije led, ko postane bolj pristen in na nek način tudi ranljiv, se v veliki meri na to odzove tudi druga stran. Morda ne takoj, vsekakor pa po tem, ko mediator tudi njej posveti svojo pozornost. S tem, ko ljudje sprejmejo tretjo osebo, ki ni vpletena v medosebno bitko, v njihov krog in jim le-ta ponudi svojo pozornost, se začnejo odvijati čisto novi procesi, ki udeležence navadno presenetijo. Kot že zgoraj opisano, postanejo bolj okrepljeni, z drugo besedo OPOLNOMOČENI, in kljub temu, da se morda zdi, da bodo kot taki še bolj stali vsak na svojem bregu, temu ni tako, saj smo ljudje iz občutka samozavesti in prave osebne moči, sposobni bolj sodelovati, spoštovati in ljubiti ter več dajati drug drugemu. Na ta način se vzpostavi nov način komuniciranja iz katerega bolj verjetno pridejo do skupnih rešitev. Ta izkušnja je popotnica za naprej. Ljudje nimajo več »izgovora«, da ne znajo drugače. Vejo, da so se sposobni sami soočiti s konfliktom in iz njega narediti nov korak v odnosu.

Mediacija konflikt vrača nazaj k ljudem, kjer je nastal in kjer leži odgovornost in sposobnost za njegovo razrešitev. Ko ljudje vidijo, da so sposobni sami rešiti konflikte, se čutijo močnejše, bolj svobodne in samozavestne. Taki ljudje pa so navadno zmožni od sebe dati več energije tudi drugim, saj se počutijo bolj izpolnjene in zadovoljne.

S to popotnico vas pospremim v poletje, ki ima že samo po sebi več energije iz katere lahko črpamo moči zase. Naprej jo damo tako, da se zanimamo za ljudi okrog sebe in jim prisluhnemo. Naš odnos do drugih namreč določa, kako se bomo razvijali in v katero smer bodo šli naši konflikti. Če bomo pozorni do drugih, bomo tudi zase dobili energijo, ki jo potrebujemo.

Pa srečno!

POHVALA ALI PRIZNANJE?
Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni.

Maj 2013, časopis Ihanske Plevca

Zadnjič sem naletela na citat avtorice Veronice Roth, ki pravi: »Pogumen človek je tisti, ki prizna moč nekoga drugega.« Te besede so se mi zdele ravno prava iztočnica za tokratni kotiček. Začela sem razmišljati, kaj pravzaprav pomeni priznanje? Smo sposobni dati priznanje samemu sebi? In če ne, ali ga sploh lahko damo nekomu drugemu? Je priznanje isto kot pohvala?

Na mediacijah skoraj brez izjeme pride do situacij, ko se vsaj en udeleženec počuti ogroženega, nesprejetega in napadenega. Si predstavljate, kaj ljudje navadno naredijo, ko imajo občutek, da nekaj ogroža njih ali njihove vrednote? Postavijo se v obrambo, kar pomeni, da postanejo bolj odklonilni, sumničavi in zagovarjajo svoj prav. Na tem višku konflikta lahko ostanejo dolgo časa, se vrtijo v krogu, kdo ima bolj prav in kaj je drugi naredil narobe. Nekateri na ta način delujejo več let, zato tudi pridejo na mediacijo, saj si želijo zrasti iz konflikta in ponovno vzpostaviti odnos.

Na tej točki, ko vsaka stran »zazidana« stoji na svojem bregu, manjka odločilna stvar - PRIZNANJE. Do tega pride takrat, ko se nekdo znotraj konflikta zave, da se počuti dovolj varno, močno in pogumno, da lahko preneha razmišljati samo o svojem položaju in se osredotoči tudi na to, kar doživlja in prestaja druga stran. Na ta način si tudi dovoli videti drugega v drugačni luči. Tako ta oseba najprej samo pri sebi v mislih spozna, da se morda tudi druga stran sooča s svojimi strahovi in pritiski, da je morda to le rezultat različnega razumevanja stvari ali drugačne komunikacije. Ob podpori mediatorja lahko od misli pride k besedam. In te so tiste, ki začnejo premikati stvari v smeri sprave. Ko ena stran prizna, da sedaj drugače vidi situacijo in osebo, ki sedi naproti njej. In ko se iz novega razumevanja odloči, da bo naredila nekaj v smeri, da se bo prilagodila ali sprejela ravnanje drugega.

Kot vidite pri vsem tem ne gre za pohvalo v smislu »to si odlično naredil/a«, čeprav tudi to lahko pomaga. Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni. Gre za spoznanje in razumevanje položaja nekoga drugega. Gre za željo in pripravljenost to povedati in delovati v smeri podpore ter reševanja. To terja pogumnega in velikega človeka. In taki smo prav vsi, brez izjeme. Ta zmožnost pride iz razvijanja lastne osebne moči, pripravljenosti na komunikacijo in narediti prvi korak.

Kljub temu, da vas nadvse spodbujam, da v situacijah, ko se vrtite v krogu ponavljajočih se konfliktov in dokazovanja, poskusite z mediacijo, pa sem prepričana, da je pravega priznanja, brez pomoči, zmožen prav vsak. Ljudje smo socialna bitja, nismo narejeni za samoto, ampak vedno za povezovanje z drugimi. To nam je bilo dano v zibelko. Na naši življenjski poti smo si pridelali kopico strahov in izgubili pristno moč iz katere črpamo empatijo in razumevanje, da se lahko postavimo v čevlje drugega. In ko jih enkrat obujemo, čeprav sprva niso najbolj udobni, se s tem odpremo za novo možnost – odnos, ki nas izpolnjuje.

Naj vam toplo spomladansko sonce pomaga, da se osebno okrepite in poklonite priznanje tistim, ki vam največ pomenijo. Dobre stvari je potrebno deliti.

Mateja