Tag: nova možnost
Mediacijski primer: KAKO DOLGO VZTRAJATI?
Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.


14.11.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ste kdaj pomislili, da se v vsakem konfliktu za vas skriva nekaj dragocenega? Nekaj, iz česar se lahko učite, poglobite zaupanje in vaše zavedanje?


Nekateri ljudje se konfliktov bojijo, drugi se jih izogibajo, tretji jih iščejo na vsakem koraku. A kamorkoli se obrnemo, se jim ne moremo povsem izogniti. So stalnica o kateri lahko rečemo, da gre za krizo v interakciji, kar za sabo potegne dva ključna elementa:

  • Prvi element, ki ga konflikt prinese, je občutek šibkosti s katerim se v naši kulturi sila težko spoprijemamo.
  • Prav zato temu sledi drugi element, in sicer da želimo zaščititi same sebe.

Imamo pa znotraj take medčloveške dinamike vedno možnost za spremembo. Prav vsi smo namreč sposobni, da obrnemo in obnovimo stvari, da ozavestimo naša dejanja in postanemo odgovorni do sebe in svojega partnerja.

Kot mediatorka se vedno zavedam (ali pa se naravnam na to), da imajo partnerji to zmožnost, da so odgovorni in da jim popolnoma zaupam pri tem. Istočasno pa se zavedam, da se odpuščanja in sprave ne da vsiliti.

Reševanje konfliktov in ustvarjanje harmoničnega partnerstva od ljudi zahteva proces v katerega vstopijo, se mu zavežejo in pri njem vztrajajo. To zadnje je pri vzpostavljanju harmoničnega partnerstva velikokrat najbolj ključno, zato bom danes predstavila primer, kjer se je prvo srečanje končalo z vprašanjem zame: "Zdaj, ko ste slišali kaj vse je narobe z nama, ali se vam zdi smiselno, da vztrajava v tej zvezi?"

K meni je prišel par, ki je bil skupaj že vrsto let, Saša (45) in Dejan (44), imela pa sta tudi dva najstniška otroka. Na mediacijo sta prišla zato, ker sta želela ostati skupaj zaradi otrok. Med njima je bilo v preteklosti prisotno fizično nasilje, ki ga je Saša tudi prijavila. Pritožba se je vlekla že več let, med njima pa se je od takrat marsikaj spremenilo. Vsak zase sta poiskala osebno pomoč in fizično nasilje se ni več ponovilo, ostalo pa je nezaupanje in grenak priokus. Doma se nista pogovarjala o tem, krepila sta vsak sebe, bala pa sta se o tem odkrito pogovoriti en z drugim.

Mediacijo sta prepoznala kot možen proces, kjer bosta deležna zaupnega okolja in sprejetosti. Na prvem srečanju sta se tako, za razliko od mnogih parov, izredno hitro odprla.

Povedala sta mi vse, kaj se je zgodilo, zaradi katerih vzorcev iz preteklosti se je to zgodilo, kako sta se počutila. Govorila sta oba, velikokrat z veliko ihto. Včasih stavki niso imeli ne repa ne glave.

Sama sem na tem srečanju veliko več poslušala in povzemala, kot pa spraševala. Na koncu pa dobila že zgoraj omenjeno vprašanje: "Je sploh smiselno vztrajati?"

Ker moja vloga, kot mediatorka, ni, da svetujem, se odločam in sodim namesto strank, sem jima to še enkrat povedala (na začetku smo šli čez vloge, ki jih ima vsakdo na mediaciji) ter dodala, da sta onadva tista, ki sta aktivna in sprejemata odločitve, jaz jima pri tem samo pomagam. To ju je vidno razočaralo. Kmalu po tem smo zaključili prvo srečanje.

Saša in Dejan se mi dolgo nista oglasila, da bi nadaljevali z mediacijo. Na tej točki moram poudariti, da so stranke večkrat na nek način razočarane, da jim mediatorji ne svetujemo. Zaradi teh pričakovanj zgubijo zaupanje v mediacijski proces, v smislu, čemu sploh služi. Navadno tega ne storim, ampak v tem primeru sem se odločila, da jima napišem sporočilo s povabilom na naslednje srečanje, kjer bi se lahko pogovarjali v smeri, kaj je za njiju smiselno da naredita. Čez nekaj dni sem prejela sporočilo, da prideta na naslednje srečanje.

Ko smo se srečali, sem povzela tisto, kar smo se pogovarjali prvič in zaključila z vprašanjem, ki sta mi ga postavila zadnjič. Tokrat sem se odločila, da jima ne bom ponavljala pravil mediacije, ampak sem ju vprašala:

"Če prav razumem, si od mene želita, da vama povem, ali vztrajati v vajini zvezi ali jo prekiniti?"

Oba sta prikimala.

"Torej se glede tega strinjata, da sem jaz tista, ki vama začrtam pot naprej?"

"Ne začrtate, samo poveste, ali je smiselno, saj vidite, da je toliko stvari in da se midva ne moreva odločiti," sta se oba strinjala.

"Kaj vaju pri tem, da se ne moreta odločiti, najbolj vznemirja, kaj je tisto zaradi česar se vama zdi, da se ne moreta odločiti?"

Naslonila sta se nazaj in razmišljala. Saša je rekla: "Ne vem."

"Ne veste, kaj je tisto, zaradi česar se ne morete odločiti?"

"Pravzaprav vem. Rada bi, da ostaneva skupaj, ampak se bojim."

"Česa?"

"Kaj bodo rekli drugi. Da me bodo obsojali, da sem nora, da ostanem skupaj z nekom, ki me je enkrat že udaril."

"Kdo bi te pa obsojal?", je vprašal Dejan začudeno.

"Saj veš, prijateljice, starši, ..." je rekla Saša. "In kaj če se spet zgodi? Potem me ne bo nihče več jemal resno."

Dejanu je šlo na jok. "Ne bom te več udaril."

"Tega ne moreš vedeti."

"Pa saj hodim na podporno skupino, berem knjige in vem, zakaj se je takrat to zgodilo in ne bom šel več nazaj."

Takrat smo se začeli pogovarjati o 'pravih' stvareh. Veliko je bilo strahu, kaj si bodo drugi mislili in kaj če se stvari ponovijo.

Mediacija je bila kar dolga, saj smo se dobili sedemkrat. Ko sta se oba čutila dovolj močna, je njuna interakcija postala bolj mirna, odločna in jasna. Bolj sta bila lahko pozorna, bolj sta zaupala, predvsem pa se nista več bala pogovarjati drug z drugim.

Sposobna sta bila videti zorni kot drug drugega in ga razumela ter si izrekla priznavanje, dogovorila pa sta se tudi za nekaj pravil medsebojne interakcije. Vse to je šlo na pot spremembe njunega odnosa. Na koncu sta se odločila, da ostaneta skupaj.

Sama pri sebi sem se na koncu še bolj zavedala tega, da mediatorji nimamo zmožnosti in pooblastil, da se odločimo, kdo bo ostal skupaj in gradil harmonično partnerstvo in kdo ne. Sem pa uvidela, da je bolje stranke peljati čez to, kot jim zapreti pot s pravili, kot sem to naredila na prvem srečanju.

Saša in Dejan sta imela že tako veliko neznank, čutila sta se nezmožna se odločiti, zato sta potrebovala odkriti, zakaj je temu tako. Vesela sem, da sta mi dala še eno priložnost, da sem popravila svoj pristop in da sta vztrajala na poti, ki bi se seveda lahko končala tudi z ločitvijo, vendar bi bila le-ta, preko mediacijskega procesa, (bolj) zavestna in mirna.

Najbolj ključno je, da vztrajate pri procesu komunikacije in iskanja rešitev, ter se šele na podlagi tega odločite, kaj bodo vaši naslednji koraki. Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.

ALI SE LAHKO POGOVORIVA?
Pred vami je nov sklop člankov, ki jih bom pripravljala za spletno revijo Sensa z naslovom Ustvarjanje harmoničnega partnerstva, objavljeni pa bodo tudi tule na Mojmirovem blogu. V člankih bom podajala, kaj lahko za vaš partnerski odnos naredite sami, in sicer preko postopka mediacije.
18.9.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Predstavljajte si deročo reko in sebe, kako stojite na bregu ter gledate na drugo stran, kjer stoji vaš »nasprotnik«. Reka je tako glasna in bučna, da komaj slišite, kaj vam tisti na drugi strani govori. Glasovi se izgubljajo, zato si besede drugega poskušate razložiti na svoj način. Prelivanje vode čez pragove in kamne se vam zdi prenevarno, da bi zabredli vanjo ter se prebili na drugo stran. Ne zaupate svojim močem, da boste varno prišli čez, prav tako ste prepričani, da vam oseba na drugi strani ne bi podala roke, če bi vas začelo odnašati skupaj s tokom. Vidite, kako je na obeh bregovih privezanih nekaj čolnov, zato pomislite, da bi stopili v enega in priveslali na drugo stran, pa si premislite. Želite si, da bi oseba na drugi strani naredila prvi korak in se podala čez brzice do vas. Počasi obupujete in najraje bi zamahnili z roko, se obrnili in odkorakali stran, v varno zavetje.

Imate kdaj tak občutek? Da stojita vsak na svojem bregu in se nikamor ne premakneta?

Da bi želeli, da je končno on tisti, ki stopi v čoln in pride do vas ali vsaj pokaže namero in dobro voljo? Se vam zdi, da ste vedno vi tisti, ki v prepiru stopite naproti drugemu, zavihtite vesla in mu ponudite roko, da stopi z vami v čoln? Želeli bi že, da se prepir konča, da lahko nadaljujete s čudovitim dnevom, ki se vam ponuja, ampak si rečete: »Ne, naj kar on nekaj narediti!« Imate uvid v izbiro, ki bi po vsej verjetnosti končala negativen občutek, pa se vam zdi, da imate bolj prav in da tokrat resnično ne boste popustili? Da samo izkorišča vašo dobro voljo?

Če imate takšne ali podobne notranje govore se je v nahrbtniku vašega partnerstva nabralo že kar nekaj navlake. Prepiri so si navadno podobni kot jajce jajcu. Vrtite se v krogu, nihče ne želi popustiti, s prstom kažeta en na drugega in iz preteklosti vlečeta primere, ki bi potrdili to, kako vama je težko. Slišite, kako vas kritizira in se poskušate obraniti napada ter rečete: »Nisem jaz kriva, ti si kriv.« Včasih pride celo do tega, da eden od vaju postane porogljiv ali pa se nekdo povsem zapre vase in iz njega težko pride kakšna beseda.

Vse to so vzorci, kako se začnejo »nerazrešljivi« konflikti.

Ljudje v uspešnih razmerjih so sposobni stvari popraviti

V vseh razmerjih lahko pride do konfliktov in odtujitve, razlika pa je ta, da so ljudje v uspešnih razmerjih sposobni stvari popraviti. Popraviti pomeni, da rečemo: »Opravičujem se ti, nisem najbolje izpeljal/a stvari, ali se lahko o tem pogovoriva?«. To je prvi korak k zavestnemu partnerstvu, k partnerstvu, kjer vladata vzajemnost in medsebojno spoštovanje. Seveda pa je pomembno, da v tako partnerstvo vstopita oba. Zato je ključnega pomena, da gesto opravičila in pripravljenost na pogovor sprejme tudi druga stran. Na tej točki se pokaže, kako kvalitetno je pravzaprav prijateljstvo med partnerjema, način soočanja s konfliktom pa je odraz vsega, kar je prisotno v partnerstvu. Zato je pomembno, da se partnerstva lotimo celostno. Tako kot je neka bolezen odraz celotnega stanja našega uma, telesa in duha, je podobno tudi, ko ustvarjamo zdravo partnerstvo. Osnova za delo s konflikti je torej vzpostavljanje pozitivne čustvene povezave.

In kje začeti? Tukaj navadno rečem »hvala bogu za konflikte«. Konflikt je namreč možen način, kako se partnerji lahko zbližajo in se bolje razumejo. Konflikt je pravzaprav lahko mehanizem za to, da se naučimo, kako resnično ljubiti drug drugega. Pokažejo nam, kje nas boli in česa si zares želimo v odnosu. Konflikti nam vedno znova dajo priložnost, da se resnično zavežemo partnerstvu in gradimo skupno življenje.

Seveda pa je ta preobrat k pozitivni čustveni povezavi in harmoniji za mnoge nepredstavljiv. Toliko se je že nabralo vsega. Kako se soočiti s konkretnim konfliktom, kako spoznati sanje našega partnerja in ga razumeti? Velikokrat je tako, da pomoč pri tem poišče najprej samo eden od partnerjev. Obrne se na psihologa, terapevta ali svetovalca. Pridobljeno zavedanje in znanje potem poskuša uresničiti v domačem okolju. Vsekakor so taki koraki več kot dobrodošli, saj novi pristopi predstavljajo svežino in tudi dejanja posameznikov lahko premikajo gore. Pa vendar pot zavestnega partnerstva, kateri se zavežeta oba, prinaša hitrejše, predvsem pa bolj trajne rešitve, saj po poti stopata skupaj ter ustvarjata skupno življenje.

Kako lahko pomaga mediacija?

Sama pri delu s pari uporabljam zdaj že vse bolj poznano metodo, ki se ji reče mediacija. Gre za postopek mirnega reševanja sporov, pri katerem tretja nepristranska oseba, mediator, pomaga ljudem, da raziščejo in razumejo medsebojne razlike, spoznajo želje in potrebe drug drugega ter razrešijo konflikte na način, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Največja prednost mediacije je ta, da partnerji, četudi še tako sprti, prostovoljno in skupaj vstopijo v zaupen proces vzpostavljanja povezave in razreševanja konfliktov, kjer lahko prevzemajo odgovornost za svoj odnos ter ob podpori mediatorja iščejo popolnoma svoje in ne vsiljene rešitve.

Na splošno o mediaciji, predvsem pa kaj lahko prispeva k zavestnemu partnerstvu, bom za vas pisala v novem sklopu člankov Ustvarjanje harmoničnega partnerstva. Podajala bom uporabne tehnike in anonimne vendar konkretne primere mojih strank, ki so preko procesa mediacije ustvarile harmonične odnose in razrešile »nerešljive« konflikte.
POGOVORI BREZ NOGAVIC
Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.
 

Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.


In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.


Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.




In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.


Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.




Pustite se presenetiti vsak dan znova.  
POHVALA ALI PRIZNANJE?
Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni.

Maj 2013, časopis Ihanske Plevca

Zadnjič sem naletela na citat avtorice Veronice Roth, ki pravi: »Pogumen človek je tisti, ki prizna moč nekoga drugega.« Te besede so se mi zdele ravno prava iztočnica za tokratni kotiček. Začela sem razmišljati, kaj pravzaprav pomeni priznanje? Smo sposobni dati priznanje samemu sebi? In če ne, ali ga sploh lahko damo nekomu drugemu? Je priznanje isto kot pohvala?

Na mediacijah skoraj brez izjeme pride do situacij, ko se vsaj en udeleženec počuti ogroženega, nesprejetega in napadenega. Si predstavljate, kaj ljudje navadno naredijo, ko imajo občutek, da nekaj ogroža njih ali njihove vrednote? Postavijo se v obrambo, kar pomeni, da postanejo bolj odklonilni, sumničavi in zagovarjajo svoj prav. Na tem višku konflikta lahko ostanejo dolgo časa, se vrtijo v krogu, kdo ima bolj prav in kaj je drugi naredil narobe. Nekateri na ta način delujejo več let, zato tudi pridejo na mediacijo, saj si želijo zrasti iz konflikta in ponovno vzpostaviti odnos.

Na tej točki, ko vsaka stran »zazidana« stoji na svojem bregu, manjka odločilna stvar - PRIZNANJE. Do tega pride takrat, ko se nekdo znotraj konflikta zave, da se počuti dovolj varno, močno in pogumno, da lahko preneha razmišljati samo o svojem položaju in se osredotoči tudi na to, kar doživlja in prestaja druga stran. Na ta način si tudi dovoli videti drugega v drugačni luči. Tako ta oseba najprej samo pri sebi v mislih spozna, da se morda tudi druga stran sooča s svojimi strahovi in pritiski, da je morda to le rezultat različnega razumevanja stvari ali drugačne komunikacije. Ob podpori mediatorja lahko od misli pride k besedam. In te so tiste, ki začnejo premikati stvari v smeri sprave. Ko ena stran prizna, da sedaj drugače vidi situacijo in osebo, ki sedi naproti njej. In ko se iz novega razumevanja odloči, da bo naredila nekaj v smeri, da se bo prilagodila ali sprejela ravnanje drugega.

Kot vidite pri vsem tem ne gre za pohvalo v smislu »to si odlično naredil/a«, čeprav tudi to lahko pomaga. Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni. Gre za spoznanje in razumevanje položaja nekoga drugega. Gre za željo in pripravljenost to povedati in delovati v smeri podpore ter reševanja. To terja pogumnega in velikega človeka. In taki smo prav vsi, brez izjeme. Ta zmožnost pride iz razvijanja lastne osebne moči, pripravljenosti na komunikacijo in narediti prvi korak.

Kljub temu, da vas nadvse spodbujam, da v situacijah, ko se vrtite v krogu ponavljajočih se konfliktov in dokazovanja, poskusite z mediacijo, pa sem prepričana, da je pravega priznanja, brez pomoči, zmožen prav vsak. Ljudje smo socialna bitja, nismo narejeni za samoto, ampak vedno za povezovanje z drugimi. To nam je bilo dano v zibelko. Na naši življenjski poti smo si pridelali kopico strahov in izgubili pristno moč iz katere črpamo empatijo in razumevanje, da se lahko postavimo v čevlje drugega. In ko jih enkrat obujemo, čeprav sprva niso najbolj udobni, se s tem odpremo za novo možnost – odnos, ki nas izpolnjuje.

Naj vam toplo spomladansko sonce pomaga, da se osebno okrepite in poklonite priznanje tistim, ki vam največ pomenijo. Dobre stvari je potrebno deliti.

Mateja