Mediacijski primer: ME BOŠ DAL PRED SVOJO MAMO?
Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.


23.10.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ena izmed najbolj zaželenih stvari, ki jih navadno iščemo pri svojih partnerjih, je zaupanje. Ne gre le za zaupanje o zvestobi, ampak predvsem za zaupanje v to, da bo partner ob nas, ko ga bomo potrebovali, da nas bo poslušal, ko bomo žalostni ali razburjeni, da bo skrbel za našo družino in nas spoštoval.

Tako kot hvaležnost, zadovoljstvo in sreča, se tudi občutek zaupanja ne začne nikjer drugje kot v nas samih. Kljub vsemu pa se zaupanje v partnerskih odnosih gradi s sodelovanjem obeh partnerjev, in sicer v drobnih trenutkih sobivanja.

Pred kratkim sem imela na mediaciji priložnost podpreti Sonjo (32) in Bojana (36) - imena so izmišljena -, ki sta bila skupaj že več kot 5 let, k meni pa sta prišla zaradi vse pogostejših prepirov, ki so se vlekli po več ur, se včasih končali s kričanjem, jezo in verbalnim nasiljem. Sonja je velikokrat jokala, Bojan pa tega ni prenesel in je velikokrat za nekaj ur odšel od doma. Ko se je vrnil, je bila Sonja še bolj razburjena, saj se je počutila zapuščeno, kar mu je očitala. Bojan se je v takih trenutkih počutil napadenega, zato se je odzval zelo defenzivno.

Mediacijo je predlagala Sonja, saj je menila, da ob prisotnosti tretje osebe Bojan ne bo manipuliral z njo, kot se je sama izrazila. Želela je vedeti, da je za njiju še kaj upanja. Bojan se je z mediacijo strinjal. Oba sta si želela ostati skupaj, zavedala pa sta se, da če jima tokrat ne uspe, da bosta prekinila zvezo. Pri meni sta se najprej oglasila ločeno. Sonja je veliko jokala, Bojan je bil sodelovalen, občasno jezen.

Preko vprašanj sem ju spodbudila, da z mano delita svoji zgodbi oziroma kaj je tisto, zaradi česar sta prišla na mediacijo. Kot mediatorka sem jima aktivno prisluhnila, na ta način sta pridobila občutek zaupanja in razumevanja. Sledila sem njunemu toku misli in postavljala podvprašanja ter se na vse kar sta mi povedala odzvala brez sodbe, kritike ali nasvetov. Bila sem samo tam za njiju, da sta si lahko sama pri sebi razjasnila, kaj ju v resnici teži in kaj si pravzaprav želita. Ko smo pričeli s skupnimi srečanji, smo prav tako začeli z njuno zgodbo, kaj hitro pa se je tudi pokazala že zgoraj opisana dinamika njune komunikacije.

Na prvem srečanju sta se večkrat sprla glede drobnih stvari, mala nesoglasja pa so na plano potegnila stare zamere, predvsem pa stara nezaupanja.

V ospredju je stopilo nezaupanje 'ali me boš dal pred svojo mamo'. Sonja se nikoli ni dobro počutila, kadar je bila z njima Bojanova mama, v zadnjem letu pa se z njo sploh ni več pogovarjala. Bila je prepričana, da jo mama ne mara in kadarkoli je to povedala Bojanu, je le-ta rekel, da to ni res, da mama živi sama in bi ji veliko pomenilo, če bi jo kdaj obiskala. Sonja tega ni želela, zato je Bojan sam odhajal k njej. Sonji to ni bilo prav, saj se ji je zdelo, da ga mama ščuva proti njej in da bi ji moral postaviti mejo, ter se postaviti za njo. Bojana je to vedno zelo ujezilo, saj je menil, da ga želi Sonja ločiti od njegove družine, ki mu je veliko pomenila. Takoj, ko je Sonja omenila, da drži s svojo mamo, je povzdignil glas, kar je Sonjo prizadelo in zopet sta stopila v svojo »igro«.

Kot mediatorka sem zrcalila vse, kar sta mi povedala. Kadar je kdo komu skočil v besedo, sem ga pozvala, da do konca prisluhneva drugemu in da bo tudi on/ona dobil prostor, da pove kar želi. Ker sem vedno »držala besedo«, sta se zavedala, da bosta vedno imela priložnost govoriti, zato sta potrpežljivo čakala. Povzemala sem vse kar sta mi povedala in na ta način sta imela priložnost še enkrat slišati tisto, kar je rekel drugi in kar sta rekla sama.

Četudi na začetku drug drugega nista zares poslušala in slišala, sta meni skoraj brez izjeme prisluhnila, saj sem bila očitno dovolj nepristranska. Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

Na predzadnjem, četrtem srečanju, je Sonja zopet rekla, da Bojan vedno stopi na mamino stran. Izkazalo se je, da Sonja še vedno ni bila zares slišana s strani Bojana, še vedno ni imela občutka, da jo razume. Čustva so zopet postala močna na obeh straneh. Sonja je bila razočarana in žalostna, Bojan jezen in piker. Poudarila sem njuna čustva oziroma moja opažanja, kako se trenutno počutita. Vprašala sem Bojana, na kaj je jezen ter Sonjo, kaj jo najbolj boli. Takrat je Sonja prvič povedala, da jo je najbolj od vsega prizadel trenutek, ko ji je Bojanova mama na samem rekla, da ni dovolj dobra zanj in ko je to povedala Bojanu, ji le-ta tega ni verjel. Takrat se je Sonji zdelo, da jo je izdal in se odločila, da mu ne more več zaupati. Hotela je, da vpraša mamo, ali je to res, ampak tega ni želel. Občutek je imela, da bo mama vedno pred njo.

Tokrat Bojan ni stopil 'v bran' svoji mami. Vprašal je Sonjo, ali je mama res to rekla. Sonja mu je pritrdila. Rekel ji je, da jo razume, zakaj po vsem tem ni hotela do nje. Sonja mu je povedala, da jo pravzaprav mama sploh ne zanima več. Bolj jo je zanimala njegova reakcija. Vprašala sem jo, česa si želi in rekla je, da ne želi maminega opravičila, ampak da se Bojan postavi za njo, da ji pove, da sta dobra en za drugega in da si jo je on izbral in da si želi, da mama to spoštuje. Bojan je rekel, da ne želi pogrevati starih stvari, da pa bi rad, da gre z njim do mame in da mu da še eno priložnost. Da mu zaupa, da ji bo naslednjič, če bi prišlo do česa takega, verjel in se postavil za njuno zvezo. Sonja mu je rekla, da mu še ne more zaupati, da pa mu da novo priložnost in pristala na to, da z njim zopet obišče mamo.

Sonja je povedala, da ji je bilo pred mediacijo nejasno, kaj jo pravzaprav moti. Zmotile so jo drobne stvari, v resnici pa svojemu možu ni zaupala, da se je resnično zavezal njuni zvezi. Bojan je dodal, da je šele na mediaciji razumel, da njegova žena ni jezna na njegovo mamo, ampak nanj in da je imel vse niti v rokah, da to popravi, in sicer na ta način, da tudi on zaupa svoji ženi. Na mediaciji se je odprlo še nekaj stvari, kjer sta imela težave, vendar sta si Sonja in Bojan začela zaupati, da lahko te stvari rešita sama. In to je tisto, k čemur stremi mediacija, in sicer da opolnomoči ljudi, da se sami soočajo z nastalimi konflikti.

Osnova za vzpostavitev zaupanja med partnerjema se vedno začne pri zavedanju tega, kako se naš partner počuti, kar je velikokrat težko, saj se ukvarjamo predvsem s tem, kako se počutimo mi sami. Če nam ne uspe narediti tega prvega koraka, nam pri tem lahko pomaga tretja nepristranska oseba, ki pomaga širiti prostor za nove možnosti. Šele iz tega se začnejo partnerji obračati en k drugemu, razumevati svojega partnerja ter pogovarjati brez obrambe, ampak iskreno in v harmoniji.