POHVALA ALI PRIZNANJE?

Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni.

Maj 2013, časopis Ihanske Plevca

Zadnjič sem naletela na citat avtorice Veronice Roth, ki pravi: »Pogumen človek je tisti, ki prizna moč nekoga drugega.« Te besede so se mi zdele ravno prava iztočnica za tokratni kotiček. Začela sem razmišljati, kaj pravzaprav pomeni priznanje? Smo sposobni dati priznanje samemu sebi? In če ne, ali ga sploh lahko damo nekomu drugemu? Je priznanje isto kot pohvala?

Na mediacijah skoraj brez izjeme pride do situacij, ko se vsaj en udeleženec počuti ogroženega, nesprejetega in napadenega. Si predstavljate, kaj ljudje navadno naredijo, ko imajo občutek, da nekaj ogroža njih ali njihove vrednote? Postavijo se v obrambo, kar pomeni, da postanejo bolj odklonilni, sumničavi in zagovarjajo svoj prav. Na tem višku konflikta lahko ostanejo dolgo časa, se vrtijo v krogu, kdo ima bolj prav in kaj je drugi naredil narobe. Nekateri na ta način delujejo več let, zato tudi pridejo na mediacijo, saj si želijo zrasti iz konflikta in ponovno vzpostaviti odnos.

Na tej točki, ko vsaka stran »zazidana« stoji na svojem bregu, manjka odločilna stvar - PRIZNANJE. Do tega pride takrat, ko se nekdo znotraj konflikta zave, da se počuti dovolj varno, močno in pogumno, da lahko preneha razmišljati samo o svojem položaju in se osredotoči tudi na to, kar doživlja in prestaja druga stran. Na ta način si tudi dovoli videti drugega v drugačni luči. Tako ta oseba najprej samo pri sebi v mislih spozna, da se morda tudi druga stran sooča s svojimi strahovi in pritiski, da je morda to le rezultat različnega razumevanja stvari ali drugačne komunikacije. Ob podpori mediatorja lahko od misli pride k besedam. In te so tiste, ki začnejo premikati stvari v smeri sprave. Ko ena stran prizna, da sedaj drugače vidi situacijo in osebo, ki sedi naproti njej. In ko se iz novega razumevanja odloči, da bo naredila nekaj v smeri, da se bo prilagodila ali sprejela ravnanje drugega.

Kot vidite pri vsem tem ne gre za pohvalo v smislu »to si odlično naredil/a«, čeprav tudi to lahko pomaga. Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni. Gre za spoznanje in razumevanje položaja nekoga drugega. Gre za željo in pripravljenost to povedati in delovati v smeri podpore ter reševanja. To terja pogumnega in velikega človeka. In taki smo prav vsi, brez izjeme. Ta zmožnost pride iz razvijanja lastne osebne moči, pripravljenosti na komunikacijo in narediti prvi korak.

Kljub temu, da vas nadvse spodbujam, da v situacijah, ko se vrtite v krogu ponavljajočih se konfliktov in dokazovanja, poskusite z mediacijo, pa sem prepričana, da je pravega priznanja, brez pomoči, zmožen prav vsak. Ljudje smo socialna bitja, nismo narejeni za samoto, ampak vedno za povezovanje z drugimi. To nam je bilo dano v zibelko. Na naši življenjski poti smo si pridelali kopico strahov in izgubili pristno moč iz katere črpamo empatijo in razumevanje, da se lahko postavimo v čevlje drugega. In ko jih enkrat obujemo, čeprav sprva niso najbolj udobni, se s tem odpremo za novo možnost – odnos, ki nas izpolnjuje.

Naj vam toplo spomladansko sonce pomaga, da se osebno okrepite in poklonite priznanje tistim, ki vam največ pomenijo. Dobre stvari je potrebno deliti.

Mateja

Kaj lahko pričakujem od mediacije?

Vse se začne pri želji, poti do cilja pa so različne. Na mediaciji izberemo pot sodelovanja in razumevanja.

Zadnjič sem dobila vprašanje: »Kaj dobrega pravzaprav lahko pričakujem od mediacije?«

In sem rekla, da ne priporočam pričakovanj, ker le-ta neizogibno privlačijo tudi razočaranje, da pa si je pred mediacijo smiselno postaviti cilje. Kaj želimo doseči? O čem želimo na novo spregovoriti? Kaj zaključiti? In to je smiselno ne le zato, ker vas bo mediator na začetku vprašal, kaj je tisto zaradi česar ste prišli, ampak predvsem zaradi sebe, saj boste s tem usmerili energijo tja, kamor si zares želite priti ter boste tako aktivno ustvarjali proces mediacije in njegove rezultate.

Ob tem vprašanju je do mene prišel tudi spomin na občutek, ki sem ga imela pred časom po koncu ene izmed mediacij. Prešinilo me je tisto olajšanje in veselje v očeh ljudi, ko iz obupa in občutka brezizhodnosti zrastejo v zavedanje svojih misli, besed, občutkov, dejanj in v sprejemanje svojega partnerja. Navdalo me je zaupanje. Zaupanje v miren način reševanja konfliktov. Zaupanje v prostor sočutja in razumevanja, ki ga ljudem ponudi mediacija. Spomnila sem se tudi veselja in hvaležnosti, ki ga ljudje čutijo v teh trenutkih in je bogato z upanjem in zaupanjem. Nekateri si v teh trenutkih zmagoslavja po več letih rečejo rad/a te imam, najprej po tihem, skrito med tisoče besed, tako da drugi skorajda ne opazi, čez čas bolj pogumno, s pogledom v oči. Energija, ki v teh trenutkih teče med ljudmi, je čista in dobronamerna. Moč obeh, ki sta hodila po poti, je združena v eno. Vidita, da imata lahko vajeti v rokah tudi, ko se zdi, da ni več upanja. Ko iz bojevitosti za premoč in prav, zmoreta vidita stvari take kot so in jih tudi sprejeti. Ko preprosto ne moreta verjeti, da je komunikacija po vseh teh mesecih, morda celo letih, mogoča. Takrat se začne ustvarjati nova, bolj pozitivna platforma, na kateri dva pričneta graditi njun odnos. Podprt s svežo energijo in voljo.

Vse to je torej možno doseči na mediaciji in še kaj čisto drugega. Odvisno od tega, kaj si želite. Vse se namreč začne pri vaši želji, poti do cilja pa so različne. Na mediaciji izberemo pot sodelovanja in razumevanja, vse ostalo je odvisno od vas. Vi ob podpori mediatorja ustvarjate nove možnosti in rešitve zase. Spodbujam vas torej, da v kolikor ste izbrali, da zaključite s preteklostjo in daste vajinemu partnerstvo nova krila, da si postavite želje, ki jih imate, aktivno sodelujete na mediacijskih srečanjih in zaupate v to, kar je pred vami.

Mateja

ČAROBNOST SKAKANJA V LUKNJE

Pustite si biti za trenutek ranljivi, stopite preko svojega ega in začnite znova, z neko tretjo zgodbo, ki ji še nikdar prej niste pustili zadihati.

Uh, kako rada imam zgodbe! Zadnjič sem prebrala eno o fantu, ki je padel v globoko luknjo iz katere mu ni uspelo zlesti. Mimo so hodili ljudje, pogledali v luknjo in mu svetovali, kaj naj naredi, kam naj da nogo, kako naj se obrne, da mu bo uspelo pogledati na plano, potem pa nadaljevali svojo pot. Fant je poskušal in se trudil uporabiti njihove nasvete, vendar se mu nikakor ni uspelo rešiti iz temačnega kraja. Končno je mimo prišel njegov najboljši prijatelj in fant ga je poklical, da mu pomaga. Prijatelj se ni obotavljal in še sam skočil v luknjo.

Fant je bil popolnoma osupel in ga zgrožen vprašal: »Zakaj si še ti skočil v luknjo?!«

»Zato, ker sem že bil tu in poznam pot ven. In tudi zato, ker vem in zaupam v to, da lahko z mojo podporo tudi ti najdeš svojo pot ven.«

Tudi sama sem kot mediatorka popolnoma predana temu, da skupaj s pari in družinami skačem v temačne luknje v katerih so se znašli in jih podprem na njihovi poti ven. Začetne točke so si na las podobne, potovanja po katerih stopamo skupaj pa tako raznolika in pisana, da imam včasih občutek, da sem videla že ves svet. In brez izjeme tudi sama vedno rastem na tej poti, saj smo ljudje neizogibno povezani med sabo. In z vsakim parom, ki mi zaupa svojo zgodbo, raziskujemo, kako je ta zgodba nastala, kje se je začela in predvsem zakaj. Kaj je bilo tisto - dogodek, občutek ali izkušnja – kar jim danes daje »material« za prepire. Ne samo tiste enkratne, ampak predvsem tiste, ki se ponavljajo ter jim vlivajo nezaupanja v odnos v katerem so.

Navadno začnemo s tisto očitno zgodbo, ki so jo že uspeli ubesediti. Ta »zunanja zgodba« je prežeta z očitki, zahtevami in obtoževanji druge osebe ter z naštevanjem dejstev, kaj vse je ta druga oseba naredila narobe in kaj hudega jim je povzročila. Ko ljudje pripovedujejo o tem, je njihov glas jezen in boleč. Ta zgodba se navadno meša z drugo, »notranjo zgodbo«, kjer prva oseba opravičuje sebe in svoja dejanja, ton glasu pa vzbuja krivdo in občutek sramu pri drugi osebi. Večinoma si ljudje, ki so se znašli v vrtincu prepirov, podajajo ti dve zgodbi. Kot žogici se kotalita med eno in drugo osebo, skačeta iz roke v roko, iz rok v srce. Nekateri sploh ne slišijo več, kaj jim drugi govori, saj so zgodbo že tolikokrat slišali, da se jim zdi, da ne morejo izvedeti ničesar novega. »Saj vem, da sem jaz kriv, sploh mi ne pripoveduj več, pri tebi pa tako ali tako ni nič narobe, kajne?« cinično pripomnijo. Počasi kopljejo luknjo v katero nazadnje padejo in ne vejo kako ven. Vejo samo, da jim je tam hudo, da ne morejo več zadihati svežega zraka. Včasih si želijo kar ostati tam, saj se sčasoma navadijo na temačnost in utesnjenost.

Dejstvo pa je, da v vseh tli želja, da bi bilo drugače, željo si spremembe, pa ne verjamejo, da je še mogoča oziroma kako priti do nje. V vsej tej zmešnjavi ni prostora za rešitve, vsaj ne tiste mirne, konstruktivne in vsem v zadovoljstvo.

Mediatorji nismo nikakršni rešitelji, lahko pa v teh situacijah skočimo z vami v luknjo in vas podpremo pri tem, da za trenutek stopite še globlje in brskate pod zunanjo in notranjo zgodbo, da pridete do »temeljne zgodbe«, kjer se je vse začelo. V tej zgodbi se skriva ves čar prepirov in vse možnosti, da pride do transformacije konflikta. Temeljne zgodbe namreč povežejo ostali dve zgodbi. V ospredje postavijo odgovornost posameznikov za konflikt in to, kaj ljudje v resnici čutijo, želijo in potrebujejo. Ko na površje pride ta zgodba, glas postane osredotočen, pristen in v zavedanju samega sebe.

Vloga mediatorja je torej, da v zunanjih zgodbah preoblikuje in premakne obtoževanje, da v notranjih zgodbah povzame utemeljitve in izgovore ter da spodbuja in podpira ljudi, da odkrijejo svoje temeljne zgodbe in jih delijo drug z drugim. Mediatorji pri svojem delu iščemo temeljne zgodbe, ki premaknejo težišče pogovorov in občutkov iz površja v globine, ki postavijo nove mostove med ljudmi in ustvarijo pot ven, na svetlobo, na novo raven odnosov. V ljudeh se prebudi empatija, razumevanje, odpuščanje in rešitev. Medtem ko zunanje in notranje zgodbe ustvarjajo nevidne zidove med ljudmi ter jih varujejo pred njihovo lastno ranljivostjo, pa jih temeljne zgodbe (lahko tudi ob varni podpori mediatorja) popeljejo ravno na pot lastne iskrenosti in ranljivosti, kar izgradi povezavo, razumevanje in odprte odnose.

Sliši se čarobno, že skoraj neverjetno, kajne? Ampak je mogoče. In tudi zelo preprosto. Ne obljubljam pa, da je enostavno. Pri tem vam lahko nudimo podporo mediatorji. Seveda pa smo ravno mi tisti, ki srčno verjamemo, da vse to znate tudi sami. Prav vsi, brez izjeme, imamo v sebi celo kopico temeljnih zgodb, ki jih skrivamo za tistimi, ki jih vsak dan poslušamo in na ravni katerih se pogovarjamo. A prav te skrivnostne zgodbe rešujejo naše odnose in jih ustvarjajo tako čudovite lepe in edinstvene.

Predlagam vam torej, ko se boste naslednjič zašli v vrtinec prepirov ali nesoglasij, ko boste obtoževali druge in opravičevali sebe, da stopite malce v stran, zadihate za nekaj trenutkov in resnično pomislite, kaj so vaše potrebe, zakaj si pravzaprav nečesa želite, kaj se skriva za besedami, ki jih izgovarjate. Pomislite na čar, ki se skriva v vas in želi na plano. Če ne bi želel, potem se ne bi oglašal in vi se ne bi prepirali. Pustite si biti za trenutek ranljivi, stopite preko svojega ega in začnite znova, z neko tretjo zgodbo, ki ji še nikdar prej niste pustili zadihati. Prepričana sem, da vam bo uspelo. Da boste preobrazili vaše potovanje.

Če boste v zagati, me pokličite. Brez oklevanja. Pokličite v prvih 5-ih sekundah, ko se vam utrne želja po tem, da bi radi podporo na vaši poti do iskrenosti in zadovoljstva.

Pa srečno!

O treh zgodbah si lahko preberete tudi v knjigi Razreševanje osebnih in organizacijskih konfliktov.

 

OD IDEJE DO REŠITVE KONFLIKTA V 5 SEKUNDAH

Reševanje konfliktov je pravzaprav zelo preprosto. Vemo, kaj je potrebno narediti. Slišati pozitivne ideje v nas in jih spraviti v akcijo.

Zadnjič me je povleklo k filmčku, ki ga je na enem izmed socialnih omrežij objavil kolega. Poznate tisti občutek, ko veš, da te nekaj zanima, da si nekaj želiš pogledati, izkusiti, okusiti, narediti? Zgodi se v času enega vdiha ali še manj. Vemo, česa si želimo. Nič tehtanja, čista izbira. Kliknemo in že se nam odpre nov svet informacij in novih možnosti, ki čakajo na nas. V tem konkretnem primeru me je pričakal govor Mel Robbins (dodan na koncu objave), ki me je navdihnila s svojo idejo o prvih 5-ih sekundah.

Gospa, izklesanega humorja in brez dlake na jeziku, nam predstavi 5-sekundno pravilo. Pravi, da imamo od ideje, se pravi tistega vzgiba, ki ga začutimo v sebi, do aktivacije lastne volje in moči, točno 5 sekund časa. Če v tem času ne naredimo koraka v smeri uresničitve ideje, se nam sproži tako imenovani »izhod v sili«.

Kot pojasni Robbinsova, imamo namreč ljudje le dve stanji delovanja naših možganov. Večino časa delujemo »na avtomatiku«, sem spadajo vse naše navade, tok razmišljanja, prepričanja in način delovanja, ki smo ga že posvojili. Seveda je tovrstno stanje del nas z nekim namenom. Večinoma nam olajša naše življenje, nam pomaga, da že poznane situacije obvladamo brez ponovnega učenja in s tem naše možganske kapacitete usmerimo na področja, ki še potrebujejo našo pozornost.

A v nas se ves čas rojevajo tudi nove in sveže ideje. Od čisto majhnih pozornosti, da bi obiskali babico, do tistih večjih, ki postavljajo mejnike človeštva. Prepoznavate ideje, ki se nenehno prebujajo v vas? Kaj se zgodi z njimi, ko se utrnejo kot poletni utrinki na jasnem nebu? Kaj naredite s temi vzgibi? Večina izmed nas jih najprej začuti nekje v telesu. Preko napetosti. Toplote. Vala veselja. Kakorkoli. Naslednjo sekundo nas popade občutek, da bi to morali uresničiti. Morda si že predstavljamo, kakšen bi bil končni rezultat. V takem primeru večinoma začutimo nekaj velikega. Nepozabnega. Čudovitega. Tik tak, tik tak in že je minilo 5 sekund. Kaj naredimo? Gremo dva koraka v levo, na obisk k babici? Naredimo nekaj, kar navadno ne bi? Spravimo noro idejo, ki bo spreminjala življenja, v akcijo?

Na tej točki večinoma stopi v igro drugi del naših možgančkov - »izhod v sili«. Ta del zazna, da želi priti do spremembe in že išče izhod v že poznanih odločitvah, razumnih razlagah in reakcijah. Morda se nekaj časa v nas še borita obe sili, ampak v veliki meri se ideje izgubijo v morju neuresničenih želja. Naši možgani torej ne marajo sprememb. Kljub temu da le-te ponujajo nepozabne trenutke, nam varnost starih vzorcev še vedno prinaša ugodje.

Prav tako je v naših medosebnih odnosih. Ko prihaja do nesoglasij in konfliktov nismo brez idej, kako bi jih lahko drugače rešili. Ravno nasprotno. V teh trenutkih iz nas govorijo novi pristopi in rešitve, ki so bolj prijazne do nas in drugih, bolj konstruktivne za naš odnos in nas dolgoročno osrečujejo. Morda jih nekateri v »hudih urah« res ne slišijo, saj so čustva jeze, žalosti, razdraženosti in frustracije preglasna. Sreča je ta, da če jih ne slišimo, še ne pomeni, da jih tam ni. Zato je 1. korak k razrešenim konfliktom zmožnost zaznavanja novih idej o pristopih k situaciji, ki se poleg čustev še rojevajo v nas.

Če težav z zaznavanjem nimate ali pa ste se sedaj začeli bolj zavedati, kaj se v vas še dogaja, se boste zagotovo spomnili situacij, ko ste se ob prepiru s kom zavedali, da bi morali reči nekaj drugega, da ne boste še poslabšali situacije in odnosa, ampak ste se kljub vsemu odločili in se podali po že znani poti obtoževanja, zmerjanja, molka ali zamere. V prvih nekaj sekundah ste torej v sebi zaznali neko idejo, kaj bi bilo bolje narediti ali reči, ampak so jo strahovi, da vas bodo potem nadvladali, prepričanja, da imate prav samo vi ali kakšni drugi stari vzorci, postopoma preglasili. Nove ideje niste zagrabili v njenem izvoru. In tako je tik tak, tik tak preteklo 5 sekund in šli ste na staro, avtomatično delovanje. 2. korak k razrešenim konfliktom je torej delovanje v smeri uresničevanja idej. Če tega niste storili, ste začeli dokazovati svoj prav, vztrajati pri svojem, izsiljevati in jokati. Prepir se je nadaljeval, konflikt še poglobil. Kljub temu, da se morda sliši nesmiselno, ste se v objemu konflikta najbrž počutili bolj domače, bolj varno. Kljub temu, da ste si želeli, da bi bilo drugače, niste sprejeli spremembe. Niste želeli narediti prvega koraka. Slišali ste idejo, ampak je niste začeli uresničevati.

Reševanje konfliktov je pravzaprav zelo preprosto. Vemo, kaj je potrebno narediti. Slišati pozitivne ideje v nas in jih spraviti v akcijo. Ni pa lahko, saj moramo biti pri tem velikokrat prvi in tvegati, da nas bodo morda še nekaj časa zmerjali in zasmehovali. Ampak prej ko slej nam bo druga stran sledila, ker bo videla našo pripravljenost, našo mehko plat in novo pot. Takrat se bomo zavedali, da smo do rešitve pravzaprav prišli v 5-ih sekundah. V tistih prvih trenutkih, ko smo se odločili, da bomo sledili novemu, svežemu vzgibi v nas in s tem izbrali, da bomo konflikt konstruktivno rešili.

Srečno pri prepoznavanju in uresničevanju novih idej.

Mateja

Kje se največkrat spotaknemo in kako naprej?

Ker je mediacija postopek, ki temelji na sodelovanju udeležencev, se na srečanjih pusti veliko prostora tudi za izražanje čustev. Le-ta so navadno tista, ki pustijo ljudi v prepričanju, da stojijo na različnih bregovih in da se to nikoli ne bo spremenilo. Poziv k izražanju čustev zveni dokaj enostavna naloga, pa vendar je ravno komunikacija okoli čustev tista, ki predstavlja največji kamen spotike tako v domačem kot delovnem okolju, ljudje pa ovire "prinesejo" tudi s seboj na mediacijo.

Sreča je ta, da se na mediaciji ustvari varen in zaupen prostor, kjer udeležencem pri premagovanju komunikacijskih ovir pomaga tretja nepristranska oseba, se pravi mediator.

Kaj pa, ko pridemo domov, ko se moramo, če želimo izboljšati naš odnos, pogovarjati o težkih temah in vsakdanjih težavah, ki se jim navadno poskušamo izogniti?

V situacijah, ko sami poskušamo preiti ovire v komunikaciji, se je najbolj od vsega potrebno zavedati in si priznati, da imamo problem oziroma neko stvar, ki ne deluje. Čeprav se morda zdi smešno, je priznavanje sebi eden najboj ključnih korakov k razreševanju konfliktov. Naslednje kar je pomembno je to, da imamo voljo, da stvar rešimo, da ne zamahnemo z roko, češ "kaj mi je tega treba, ne da se mi ukvarjati s tem", ampak se zavežemo k temu, da bomo stvar rešili.

Ko gremo naprej po poti premagovanja ovir, vključimo različne načine, ki nam pri tem pomagajo. Od tistih, ki smo se jih naučili doma, do tistih o katerih smo brali in poslušali strokovnjake. Vsak izbere svoj način. Nadvse dobro podporo pri premagovanju komunikacijskih ovir v domačem okolju, pa nam nudijo tudi mediacijske tehnike, ki nam omogočajo, da se težav lotimo na konstruktiven in za vse vpletene prijazen način.

Če želite izvedeti več, se nam jutri, 9.1.2013 ob 18. uri, pridružite na brezplačnem predavanju KAKO PREMAGATI OVIRE PRI KOMUNIKACIJI V DRUŽINI S POMOČJO MEDIACIJE, ki bo potekalo v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki.

Pa naj vam bo toplo

Priporočamo knjigo RAZREŠEVANJE OSEBNIH IN ORGANIZACIJSKIH KONFLIKTOV

Zgodbe so tisto, kar nas dela tako edinstveno človeške. Pripovedujemo jih ves čas. Samim sebi in drugim. Tudi konflikti so zgodbe. Pripovedujemo jih takrat, ko smo prepričani, da se nam je zgodila krivica, ko smo jezni na nekoga in prizadeti.



Knjiga Razreševanje osebnih in organizacijskih konfliktov na podroben in s primeri podprt način predstavlja, da v vsaki zgodbi o konfliktu obstajajo tri ločene zgodbe, ki opisujejo precej različne resnice. Za predstavo pred drugimi ljudmi obstaja zunanja zgodba. Pod njo se nahaja druga, notranja zgodba, ki je izdelana tako, da zaščiti pripovedovalčev ego. Pod to zgodbo pa obstaja še tretja, temeljna zgodba, ki pojasnjuje, zakaj se je pripovedovalcu zdelo potrebno ustvari drugi dve zgodbi.

Avtorja knjige, Kenneth Cloke in Joan Goldsmith, sta priznana mediatorja, ki s pomočjo svojih dolgoletnih izkušenj podrobno predstavita zgodbe ljudi, ki sta jih imela priložnost mediirati, in razkrivata, kako uporabiti moč, ki jo imajo zgodbe o konfliktih, da bi prešli od laži, bolečine in trpljenja k zgodbam o pristnosti, priznavanju in odpuščanju. Prikažeta nam na kakšen način še lahko prisluhnemo zgodbam našega vsakdana, da v njih prepoznamo bistvo tega, kar nam ima pripovedovalec povedati.

Knjiga je namenjena tako strokovnjakom na področju razreševanja konfliktov kot vsem tistim, ki si želijo, da se konflikti v katerih so se znašli, končajo.

Avtorja: Kenneth Cloke in Joan Goldsmith
Prevajalka: Mateja Pirman
Cena: 39,90 €
Naročilo: info@mojmir-mediacije.si

Gaziti po svetu kot mediator

En zimski pozdrav vsem,

eno leto je odkar sem kot mediatorka začela samostojno gaziti po slovenskem trgu. Mislim, da mi je pri tej odločitvi večinoma pomagal moj večni ideal, da smo vsi lahko dobri, skrbni, ljubeči in mirni ves čas…samo najti je treba vse skupaj v sebi. Se pravi potencial je. Vedno. Na vsakem koraku. V komerkoli. Vendar stvar zahteva zavednega, iskrenega in odgovornega posameznika. In ravno na tej točki navadno malo zavijemo v neznana in temačna pota nesoglasij in konfliktov. In potem iščemo možnosti. Kje in kako priti ven? Ima sploh še smisel, da iščem? Vse to se sprašujemo. In če že najdemo pot iz goščave prepirov, gremo po navadi po bližnjici. Saj je logično. Je hitreje. So pa te bližnjice nič kaj smiselne. Navadno se zopet zgubimo.



No, ravno v takih klopčičih navadno »vskočimo« mediatorji. Če nas seveda pokličete. To pomeni, da zberete pogum in se zaupate neki tretji osebi, ki ji rečemo mediator. Le-ta bo poskrbel, da boste v varnem in zaupnem okolju, kjer boste ob pomoči mediacijskih tehnik in vodenega procesa, ki ga boste oblikovali predvsem vi, lahko na iskren, zavesten in konstruktiven način rešili svoje konflikte. Tretja oseba vam bo pomagala, da boste prehodili daljšo pot, vendar ob podpori in s trajnimi rešitvami. Se pravi vam v tisti temačni svet ne bo več treba. Lahko, da boste šli, vendar boste preko mediacije spoznali, kako komunicirati, da do tega tudi v prihodnje ne bi več prihajalo.

Vem, da imate konflikte. Vsi jih imamo. Na mediaciji vam lahko pomagamo, da jih bo manj in da se bodo razrešili na miren in konstruktiven način.

Spletna stran in blog, ki je pred vami, je nova sled, ki jo delam na svoji samostojni poti. Namenjena je predvsem vam, da dobite čim več informacij o tem, kaj je mediacija, kako si lahko z njo pomagamo trajno, kako lahko komuniciramo, kako smo lahko ljubeči ves čas. Vabim vas, da tudi vi so-oblikujete blog. Naj zaživi. Konstruktivni komentarji, vprašanja, kritike in lepe želje so vedno dobrodošle.

Mateja