Za starše: SOOČANJE Z OTROKOVIMI MOČNIMI ČUSTVI IN ZAVRAČANJEM
Pomembno je, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti.

Ker sem že v prejšnjem post-u govorila o prepričanjih, se mi zdi članek, ki ga delim (link spodaj), ravno pravšnji. Članek se sicer ne ukvarja neposredno s prepričanji, govori pa o tem, da imajo otroci, kadar se soočajo s svojimi močnimi čustvi, tendenco po tem, da postanejo jezni in obtožujoči do tistih, ki so jim najbližje. To so navadno njihovi starši, za katere je pomembno, da se počutijo dovolj močne, da lahko svojim otrokom na ljubeč način prisluhnejo in jim tudi postavijo meje. Članek poudarja, da je od zmožnosti staršev, da se ustavijo, predihajo in najprej sebi naklonijo empatijo in razumevanje, odvisno, ali bodo prepoznali, kaj njihov otrok zares potrebuje in se ne odzivali samo na tisto, kar otroci izražajo navzven (v tem primeru zavračanje staršev v smislu "Pojdi stran!" ali "Ne maram te!").

In ravno na tej točki se mi zdi pomembno prepoznavanje naših lastnih prepričanj. Težko je namreč sprejeti in ne vzeti osebno otrokovega zavračanja, saj nam je tako naravno, da skrbimo zanj. Zgodi se torej, da se starši, ko pride do konflikta, prepustijo prepričanjem, da "so slabi starši", da "ne zmorejo sami", ... in tako ostanejo v glavi in se odzivajo defenzivno in prizadeto, kar še poveča napetost pri otrocih, saj si le-ti vedno želijo ugajati svojim staršem. In vse to krha povezavo in zaupanje med starši in otroci, ravno to pa je tisto, česar si ne želimo.

Pomembno je torej, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti. Pri tem jih lahko vprašajo: "Povej mi, kaj potrebuješ?" Na tej točki se začne vzpostavljati ponovna povezava, odpre pa se tudi možnost, da starši otrokom predstavijo različne načine, kako odpraviti odvečno napetost iz telesa, na primer, da cepetajo z nogami, skačejo gor in dol, se smejejo, se prepustijo masaži, igri z vodo, peskom ali blatom, petju in naravi.

In kot vedno ... vse to velja za vse vrste odnosov, saj tako otroci kot odrasli ne maramo, da kadar smo čustveno močno razburjeni, da nam drugi pametujejo, racionalizirajo stvari, zanikajo naše občutke ali nas usmerjajo. Prvi korak h konstruktivnosti je namreč zmožnost drugega, da prisluhne in razume. Od tu naprej je vse možno :)



http://peacefulparent.com/what-to-do-when-your-child-wont-let-you-connect/