Category | Komunikacija
Troje vrat
Če besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Najpomembnejša v stavkih je pravzaprav tišina pred in med besedami. S tišino, tudi če čisto kratko, si daste priložnost, da misli ne "padejo" kar iz vas, ampak postanejo jasne, resnične, fokusirane in prijazne (če tako izberete). In te misli, postanejo besede. Besede postanejo dejanja. Dejanja ustvarjajo odnos in ljubezen.


Zato naj grejo vaše misli čim večkrat čez troje vrat in pri vratih se vprašajte:

1. vrata: Je to moja resnica? Res tako čutim? Res v to verjamem?
2. vrata: Je potrebno, da to povem? Ali zares moram govoriti o tem?
3. vrata: Je to, kar bom rekel/rekla, prijazno do mene in drugega?

Na ta način prisluhnete sami sebi, začutite samega sebe, (ne)ljubezen in (ne)spoštljivost, ki je v vas. In imate možnost izbirati, kakšen odnos si želite. Vse se namreč začne in konča pri vas. Vi ustvarjate vaše odnose, konflikte in ljubeče trenutke. Seveda v sodelovanju z drugimi, vendar ne čakajte, da drugi naredijo prvi korak.


Velikokrat mi na mediaciji kdo reče: "Vedno jaz začnem z reševanjem stvari, on/ona kar čaka." Verjamem, da to prinaša stisko, dvom, negotovost, občutek, da ste za vse sami. Vendar zakaj ne bi začel tisti, ki zna in zmore? V čem je pravzaprav razlika? Je in ni. Ampak tako pač je ta trenutek. Zopet vi izbirate. Seveda mora na neki točki druga stran stopiti korak proti vam, da bi skupaj gradili naprej in duhovno rastli. Bodite pa vi tisti, ki prvi zberete pogum in moč ter izrazite svoje misli, ki grejo čez troje vrat.


Če besede nepremišljeno in brez vibracije z vašim srcem derejo iz vas, ste prepuščeni zgolj vašemu trenutnemu počutju, ki ne nujno odraža tisto, kar si zares želite, k čemur stremite in kar čutite. Če pa besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Pa veselo odpiranje vrat :)

Dar poslušanja tudi takrat, ko v partnerstvu nastopijo težave
Odprite se za besede in energijo vašega partnerja, kot da ste ga srečali prvič in iz njega/nje bodo prišle najlepše stvari, s katerimi lahko skupaj ustvarjata.
Zakaj ljudje neradi naredimo prvi korak k učinkoviti komunikaciji?

Zato ker se BOJIMO. Kako daleč lahko gremo pri izražanju samega sebe, koliko lahko povemo in zaupamo, da tega ne bodo zlorabili proti nam, do katere mere bomo še dobro izpadli, ... in še in še. In potem čakamo, na primeren trenutek, da drugi stopijo en korak bližje k nam, da nas razumejo in podprejo. In če pomislimo, da vsi hodimo okoli drug drugega kot mačka okrog vrele kaše, je včasih resnično težko narediti nekaj veličastnega, nekaj, kar naredi premik v odnosu, pri ustvarjanju projektov, pri obračanju novega lista v življenju.


Vsak dan je lahko tisti dan, ko naredimo stvari drugače kot običajno. Ko prisluhnemo. NAREDIMO VSE, DA V POLNOSTI RAZUMEMO DRUGEGA, tisto, kar nam govori in tisto, kar je in čuti. Pri tem bodimo radovedni, naj pove več, globlje kot običajno. In seveda ne pozabimo na svojo pristnost - VKLJUČIMO LJUDI V STVARI, KI NAVDUŠUJEJO NAS. Na teh drobnih korakih se vse začne, saj se da s komunikacijo rešiti čisto vse, če je le volja zato in če si prizadevamo za pristnost in razumevanje.


In ne pozabite, da kamorkoli in h komurkoli potegne vašo pozornost, tam je nekaj za vas. Prisluhnite in zagotavljam vam, da boste dobili najbolj dragoceno informacijo, ki jo potrebujete ta trenutek.


Uporabite svoj DAR POSLUŠANJA tudi takrat, ko v partnerstvu nastopijo težave. K temu človeku, ki je danes ob vas, vas je nekaj potegnilo. Ne brez razloga. Ste se že vsega naučili od njega? Vam res nima povedati česa novega? Poznate že vse občutke, ki jih začutite ob njem/njej? Odprite se za besede in energijo vašega partnerja, kot da ste ga srečali prvič in iz njega/nje bodo prišle najlepše stvari, s katerimi lahko skupaj ustvarjata.


Mateja
Avtomatski odziv – zavestni pristop
Bodimo odprti za to, kaj nam imajo povedati drugi, ker nam vedno nastavljajo ogledalo.

Ko vidimo druge v stiski - partnerje, ki se prepirajo, prijatelje, ki ne najdejo službe, mladostnike, ki se vrtijo v začaranem krogu obupa - je naš AVTOMATSKI ODZIV DAJANJE NASVETOV in izražanje svojega mnenja. Iz takih in drugačnih razlogov to delamo vsi in le ZAVESTNI PRISTOP prinaša VEČ SPRAŠEVANJA, RADOVEDNOSTI in PODPORE PRI ISKANJU MOŽNOSTI tistemu, ki se sooča s situacijo. To prinaša pristnost in trajno rešuje dolgotrajne probleme.

Prav tako pa tudi sami ostanimo pogumni in ne pustimo, da nas preglasijo nasveti drugih. BODIMO ODPRTI ZA TO, KAJ NAM IMAJO POVEDATI, ker nam vedno nastavljajo ogledalo, NE SPUSTIMO PA STIKA SAMI S SABO in s tistim, kar nam pravi naš notranji glas. Sledimo svojemu srcu in intuiciji :)



Mateja
Za starše: SRČNA NAVADA HVALEŽNOSTI
Raziskave so pokazale, da ljudje, ki na dnevni ravni izkusijo in izrazijo hvaležnost, občutijo več pozitivnih čustev kot so veselje, ljubezen in sreča.

Ena od srčnih navad, ki jih je vredno razvijati tako pri nas samih kot naših otrocih, je HVALEŽNOST. Starši, vzgojitelji in učitelji lahko svojim otrokom pomagamo razvijati odnos hvaležnosti preko različnih preprostih aktivnosti:


  • Prva in najbolj pomembna stvar je, da tudi SAMI PRAKTICIRAMO HVALEŽNOST ter pred svojimi otroki izražamo zahvalo svoji družini, prijateljem, sodelavcem in neznancem.

  •  
  • Drugi korak je SPODBUJANJE HVALEŽNEGA RAZMIŠLJANJA - vprašamo "Je karkoli za kar si hvaležna po tem šolskem nastopu? Kaj si prispevala? Naredila dobro? Komu bi se rad/a zahvalil/a, da ti je tako dobro uspelo?"

  •  
  • Naj ne ostane le pri razmišljanju, naj otroci DNEVNO IZRAZIJO HVALEŽNOST sebi in drugim. Lahko na glas, lahko preko dnevnikov, zahvalnih kartic, preko besede ali risbe. Otroci imajo radi rituale, naj to postane del večernega procesa uspavanja ali zaključka neke dejavnosti.

  •  
  • Navsezadnje pa lahko pri otroku OKREPIMO HVALEŽNO VEDENJE tudi tako, da ga prepoznamo v njegovem izražanju in delovanju ter mu damo vedeti, da smo ga opazili in cenili. Npr: "Videl/a sem, da si se zahvalil/a sošolcu za pomoč pri domači nalogi. Prepričan/a sem, da se je ob tem počutil dobro in da je vajino prijateljstvo še močnješe."

  •  

    Raziskave so pokazale, da ljudje, ki na dnevni ravni izkusijo in izrazijo hvaležnost, občutijo več pozitivnih čustev kot so veselje, ljubezen in sreča; povečajo občutek povezanosti z drugimi in izboljšajo odnose; doživijo večje zadovoljstvo v šolskem in delovnem procesu; prav tako pa so bolj zdravi.


    Veliko dobrih razlogov torej za začetek razmišljanja, izražanje in delovanja iz hvaležnosti. Nekje je treba začeti, lahko pri majhnih stvareh.


    Za kaj ste torej danes hvaležni?

    DAR ZAKLJUČEVANJA
    Na zaprašenih zamerah, nesprejemanjih ter nezaključenih stvareh se nabere največ potenciala za nove in ponavljajoče konflikte.

    Nanizalo se je že kar nekaj dni, ko se nisem nič oglasila. Je že tako, da včasih ni kaj povedati. Je čas opazovanja, intenzivnega čutenja in čudenja. Je dragocen in vzemimo ga za svojega, ko pride. V njem je skrit DAR ZAKLJUČEVANJA, ko pogledamo, če v svojem preteklem dnevu, tednu ali letu karkoli obžalujemo in zamerimo, smo dali vse od sebe ali prelomili kakšno obljubo, je karkoli, kar nam ne pusti mirno spati.


    In ko/če karkoli najdemo, se vprašamo: "Smo (si) pripravljeni ODPUSTITI, SPUSTITI in PREVZETI ODGOVORNOST? Do katere mere? Lahko vse? Gremo lahko naprej sveži in odprti za nove možnosti?" Na zaprašenih zamerah, nesprejemanjih ter nezaključenih stvareh se nabere največ potenciala za nove in ponavljajoče konflikte, zato ni škoda nobene minute, da pobrišemo prah iz polic naših spominov. Verjamem, da lahko zaključimo z vsem za nazaj in gremo prerojeni in pristni v nov dan, nov teden, novo leto. Pa vendar, če karkoli ostane, naj nas ne jezi ali žalosti. Tu je samo zato, da nas še česa nauči.


    Vzemite si še NEKAJ POSEBNIH MINUT SAMO ZA PARTNERSTVO. Kaj se je v preteklem letu dogajalo med vama? Sta bila pristna in prisotna v vajinem odnosu? Sta sodelovala in bila ljubeča? Kakšna je bila vajina intima? Na kakšen način vse sta (z)rasla, dajala en drugemu in okrepila vajin odnos? Je ostalo še kaj nedorečenega, skritega? Sta samo pričakovala ali tudi ljubila stvari take kot so?

    Zapišita in/ali povejta si vse, česar se spomnita, kar vama je pomembno. In najdita pogum, da spustita vse, kar je bilo in se ne da več spremeniti ter se veselita vsega, kar sta si dala v dar. V tem se skrivata sreča in zadovoljstvo. In tako kot sem zapisala že prej - če karkoli ostane, je tu samo zato, da vas še česa nauči.

    Vsega lepega vsem,
    Mateja
    RANLJIVOST – 3. del
    Sprememba se začne pri nas.
    BITI ŽIV - BITI RANLJIV

    Kadar opazujem trenutke pristnosti, prepoznam tudi vzorce, ki pripeljejo do tega, da ranljivosti še ne živimo v polnosti, kaj šele da bi jo pokazali, kadar smo v sporu. Gre za drobne trenutke, ko si upamo pokazati sebe in v odnosu z drugimi preverjamo, ali smo taki dovolj dobri, vredni, ljubljeni. Gojimo prepričanje, da bi se morala oseba, kateri smo se odprli, odzvati na točno določen način. In kadarkoli je odziv druge osebe kakorkoli drugačen, to vzamemo za dokaz, da se je bolje ne izpostavljati. In zopet se skrijemo v neko površinsko različico nas. In se prikrajšamo za pristno in izpolnjujočo povezavo z drugo osebo. Za to krivimo druge in si želimo, da bi reagirali drugače.



    Pa vendar je tako kot vedno - SPREMEMBA SE ZAČNE PRI NAS. Tokrat smo si upali biti resnično živi 2 minuti, naslednjič bomo morda 3. Predvsem pa se bo spremenil naš odnos do ranljivosti drugih. Bolj bomo pozorni na njo pri drugih in jih sprejemali točno take kot so. In iz te izkušnje/spoznanja bodo tudi drugi lahko črpali razumevanje in odprtost, ko si bomo mi zopet upali biti ranljivi. Iz takih trenutkov se rojevajo pristni odnosi, ki ne potrebujejo pravil in "naučenega spoštovanja", saj vse pride naravno. In tudi konflikti ne predstavljajo več stresa in nepotrebnega balasta, ampak postanejo nova možnost za rast in zavedanje vsega lepega okoli nas.



    RANLJIVOST – 2. del
    Prelomna točka mediacijskega procesa se navadno rodi ravno iz ranljivosti. Iz trenutka, ko si nekdo upa narediti prvi korak in povedati, kaj ga boli, kako močno še vedno ljubi in to brez kakršnega koli zagotovila, da druga stran čuti enako. Ko pristnost in pogum prevladata nad strahom.
     
    RANLJIVOST = POGUM

    Ranljivost navadno razumemo kot šibkost, pa vendar je vse prej kot to. Pomislimo na vse zgodbe, ki se nas najbolj dotaknejo. Katere so? O čem govorijo? To so zgodbe o trenutkih nemoči, izgube, neuspeha, stiske in bolezni iz katerih so ljudje dobili novo moč, novo prepričanje, pristnost in srčnost, nov smisel, svežo energijo, odločnost, predanost in sočutje. V tem ni nobene šibkosti, samo POGUM DELITI SEBE ter NAREDITI SPREMEMBO ZASE IN ZA DRUGE.

    Pogum (ang. courage) namreč izvira iz latinske besede cor (srce), kar v originalu pomeni pristno in iz vsega srca deliti svojo zgodbo, deliti samega sebe.

    V pristnosti se skrivata bolečina in moč, ranljivost in pogum. Ker pa je naša najbolj osnovna potreba, potreba po povezovanju z drugimi, po ljubezni in sprejetosti, nas je velikokrat sram tega, kar v resnici smo, kar v resnici razmišljamo in čutimo, saj se bojimo, da taki ne bomo vredni te povezave. In potem se okoli nas podijo različni obrambni mehanizmi, ko na take in drugačne načine poskrbimo, da smo čim bolj otopeli, popolni, da imamo kontrolo.

    Tudi sama sem in še čutim veliko tega, prav tako se s tem ves čas soočam tudi na mediaciji. In najdragocenejše spoznanje je, da se PRELOMNA TOČKA MEDIACIJSKEGA PROCESA NAVADNO RODI RAVNO IZ RANLJIVOSTI. Iz trenutka, ko si nekdo upa narediti prvi korak in povedati, kaj ga boli, kako močno še vedno ljubi in to brez kakršnega koli zagotovila, da druga stran čuti enako. Ko pristnost in pogum prevladata nad strahom.

    Prav zato sem hvaležna vsem strankam, vsem ljudem, ki javno razkrijejo svojo pot, od trpljenja do veselja. Poklonijo nam zaupanje v moč naših najtemnejših kotičkov.

    Narava vedno teži k ravnovesju in ker smo mi del nje, ima vsaka sila v nas svojega nasprotnega partnerja, ki ji stoji ob boku, zato se vedno pokažeta skupaj.

    Naj bo torej današnji dan namenjen opazovanju sebe in delovanju.


    • Ali smo pogumni ali nismo?

    • Si dovolimo, da drugi resnično vidijo, kdo smo in za čem stojimo?

    Naredite majhen korak k temu in prepričana sem, da boste opazili spremembo. Istočasno boste bolj svobodni in bolj povezani :)

    RANLJIVOST – 1. del
    Sočutje se rojeva iz ranljivosti in svet bogati za prijaznost, empatijo in pristne odnose.

    V teh dneh sem se veliko pogovarjala o RANLJIVOSTI.


    Vem, da tale december, še posebno, ker se je začel s tako čudovitimi jutri, vzbuja občutek lahkotnosti, prazničnosti in pozitivnosti in se tema o ranljivosti morda ne zdi primerna, pa vendar je to, da si upamo biti ranljivi pred sabo in drugimi, ena najpomembnejših popotnic za iskrene odnose in lepši svet, tudi v tem prazničnem času.


    Ranljivost upravičeno povezujemo s strahom in nesigurnostjo. Ker tem čustvom pripisujemo negativen predznak, se ranljivosti večinoma želimo izogniti, še posebno med prijatelji, v službi, na prvem zmenku, nekateri tudi med domačimi. In zato smo mojstri igre. Pa vendar se na ta način oropamo ČUDEŽNE MOČI SOČUTJA, ki se prav tako rojeva iz ranljivosti in svet bogati za prijaznost, empatijo in pristne odnose.


    Brené Brown je to povedala na čudovito preprost način:


    “Vulnerability may be at the core of fear and uncertainty, but it is also the birthplace of courage and compassion – exactly what we need to help us stop lashing out and start engaging with the world from a place of worthiness; a place where empathy and kindness matter.”


    Kaj vse pravzaprav pomeni biti ranljiv? Najbrž bi na to vprašanje dobili toliko odgovor, kot je ljudi, pa vendar morda lahko naštejemo nekatere:


    • Pokazati bivšemu partnerju, da ga še vedno ljubimo.

    • Povedati otrokom, da smo bolni.

    • Čakanje na (slabo) novico pri zdravniku.

    • Predlagati spolne odnose po tem, ko smo bili že večkrat zavrnjeni.

    • Priznati, da nas prizadane ostra beseda sodelavca.

    • Občutek nemoči, ko s financami ne pridemo čez mesec.

    • Stiska, ko smo zapuščeni.

    • Navezovanje stikov v novem okolju.

    • Sram, ko dela nismo dobro opravili.

    • ...

    Kdaj in v kakšnih situacijah pa se vi počutite ranljivi? Kaj takrat naredite?

         
    PREPRIČANJA SO VSEMOGOČNA
    Zavedanje je trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo. In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne.

    Ta teden se "igram" s PREPRIČANJI.

    S prepričanji je namreč tako ... so VSEMOGOČNA. Gre za naše misli, ki imajo moč, da se vedno in znova uresničujejo ter oblikujejo celotno naše življenje. V kar smo prepričani, tisto je za nas resnica, ne glede na to, ali smo do tega prepričanja prišli preko nekega spoznanja, ali pa je prepričanje zraslo iz našega občutka.

    In ker potem taka in drugačna prepričanja krojijo naš svet v katerem živimo, in če si le-tega včasih želimo spremeniti, je treba tako kot vedno začeti pri sebi. Z opazovanjem sebe in zavedanjem tega, na kaj vse prilepimo svoja prepričanja. Če smo prepričani, da nas nekdo ne mara, bomo v vsakem trenutku, ki ga preživimo s to osebo, podzavestno in zavestno iskali dokaze za to. In jih tudi našli.

    ZAKAJ JE POMEMBNO PREPOZNAVATI IN SE ZAVEDATI NAŠIH PREPRIČANJ?

    Ker je zavedanje trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo.

    In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne. Nam prepričanje "šef me vedno samo kritizira" deluje ali ne? Nam prepričanje "vem, da me ima moj partner rad" deluje ali ne?

    Zavedanje prepričanj nam torej omogoča, da prepoznamo, katere sile nam v življenju prinašajo neuspehe in katere uspehe. In od tu naprej lahko stopimo na pot zavestne spremembe v smeri, ki si jo na določenem področju želimo.



    PREPRIČANJA in KONFLIKTI

    "Če pride človek kakorkoli do prepričanja, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, se njegov osebni interes temu upre, vzbudi se skrb za prihodnost in človek skuša s posegom svojega lastnega hotenja doseči zaželeno. Tedaj hoče človek izsiliti zaželeno, ker je prepričan, da se bo zgodilo nezaželeno. Posledica tega je, da nezaželeno res pride."

    (Martin Kojc)

    Zgornji sestavek je neke vrste "recept" po katerem navadno pride do medosebnih konfliktov. Nečesa si želimo, ampak nam nekaj ali nekdo stoji na naši poti ali nam tega ne daje. S tem se v nas zbudi občutek (prepričanje), da se bo zgodilo nekaj, česar si ne želimo, čemur lahko sledijo močna čustva strahu, skrbi, nezadovoljstva, hrepenenja, zavisti, žalosti in jeze.

    Ko pride do teh "negativnih" čustev, ki so pokazatelj nekih prepričanj (na primer: "Občutek imam, da me moja partnerka ignorira."), jih naši možgani zagrabijo in ne izpustijo. Opazimo samo še stvari, ki potrjujejo naše prepričanje, da nas partnerka ignorira (gre na primer stran od nas, ko ji nekaj govorimo). Iz tega velikokrat pride kritika in defenzivnost in "znajdemo" se v konfliktu.

    Pomembno je, da se TRENIRAMO V ZAVEDANJU naših prepričanj, zato da jih lahko prepoznamo tudi v takih situacijah. S tem si v danem konfliktu damo izbiro, da vztrajamo v prepričanju, ki za nas ne deluje (počutimo se slabo, prepiramo se), ali pa ga spustimo od sebe in se naravnamo na novo mišljenje, ki za nas deluje.

    Zavedanje je torej trampolin za spremembe. KOMUNIKACIJA pa je orodje s katerim lahko "pridobimo" novo mišljenje, saj zberemo nove informacije, okrepimo razumevanje situacije, istočasno pa preverimo svoja prepričanja in ustvarjamo nova, taka ki oblikujejo lepši odnos. V tem primeru bi lahko pogovor začeli takole: "Kadar greš stran, ko govorim, imam občutek, da me ignoriraš in zaradi tega se ne počutim dobro. Ali me res ignoriraš, ti je težko poslušati, kar ti govorim?" To je začetek, kjer govorimo iz sebe in postavimo konkretna vprašanja.


    In potem se čarobnost šele začne. Uživajte v njej!

    POGOVORI BREZ NOGAVIC
    Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.
     

    Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.


    In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.


    Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.




    In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.


    Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.




    Pustite se presenetiti vsak dan znova.