Tag: otroci
Za starše: SOOČANJE Z OTROKOVIMI MOČNIMI ČUSTVI IN ZAVRAČANJEM
Pomembno je, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti.

Ker sem že v prejšnjem post-u govorila o prepričanjih, se mi zdi članek, ki ga delim (link spodaj), ravno pravšnji. Članek se sicer ne ukvarja neposredno s prepričanji, govori pa o tem, da imajo otroci, kadar se soočajo s svojimi močnimi čustvi, tendenco po tem, da postanejo jezni in obtožujoči do tistih, ki so jim najbližje. To so navadno njihovi starši, za katere je pomembno, da se počutijo dovolj močne, da lahko svojim otrokom na ljubeč način prisluhnejo in jim tudi postavijo meje. Članek poudarja, da je od zmožnosti staršev, da se ustavijo, predihajo in najprej sebi naklonijo empatijo in razumevanje, odvisno, ali bodo prepoznali, kaj njihov otrok zares potrebuje in se ne odzivali samo na tisto, kar otroci izražajo navzven (v tem primeru zavračanje staršev v smislu "Pojdi stran!" ali "Ne maram te!").

In ravno na tej točki se mi zdi pomembno prepoznavanje naših lastnih prepričanj. Težko je namreč sprejeti in ne vzeti osebno otrokovega zavračanja, saj nam je tako naravno, da skrbimo zanj. Zgodi se torej, da se starši, ko pride do konflikta, prepustijo prepričanjem, da "so slabi starši", da "ne zmorejo sami", ... in tako ostanejo v glavi in se odzivajo defenzivno in prizadeto, kar še poveča napetost pri otrocih, saj si le-ti vedno želijo ugajati svojim staršem. In vse to krha povezavo in zaupanje med starši in otroci, ravno to pa je tisto, česar si ne želimo.

Pomembno je torej, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti. Pri tem jih lahko vprašajo: "Povej mi, kaj potrebuješ?" Na tej točki se začne vzpostavljati ponovna povezava, odpre pa se tudi možnost, da starši otrokom predstavijo različne načine, kako odpraviti odvečno napetost iz telesa, na primer, da cepetajo z nogami, skačejo gor in dol, se smejejo, se prepustijo masaži, igri z vodo, peskom ali blatom, petju in naravi.

In kot vedno ... vse to velja za vse vrste odnosov, saj tako otroci kot odrasli ne maramo, da kadar smo čustveno močno razburjeni, da nam drugi pametujejo, racionalizirajo stvari, zanikajo naše občutke ali nas usmerjajo. Prvi korak h konstruktivnosti je namreč zmožnost drugega, da prisluhne in razume. Od tu naprej je vse možno :)



http://peacefulparent.com/what-to-do-when-your-child-wont-let-you-connect/  
Za otroke: ČAROBNOST V MENI – 2.del
Verzi, ki so pred vami, pomagajo otrokom, da se povežejo s svojim telesom in najdejo svoj center v sebi.
Otroku počasi in s poudarki preberite naslednje verze:

»Lahko si kot reka, ki se čista in svobodna naokrog potepa….
Iz visokih gora, čez hribe in doline, vse do morja.
Tvoj dih pa, tako kot reka, čez tebe teče….
Od glave do peta, naj v tebi trepeče.

Zdaj si povezan/a z zemljo in nebom.
Lahko te občutek nasmeje ali se v tebi razjoče….
Važno je le, da te tok tvojega diha odnese kamor sam hoče.

Čutiš lahko svoje veje, ki so visoko v nebo,
s koreninami pa si globoko v zemljo.

Prisluhni še dihu v vsakem tvojem premiku….
Ga slišiš, kako poje?
Zdaj si pripravljen/a na vse dogodivščine svoje.«


Po tem, ko otrok (otroci) »razišče« in začuti svojo povezavo z zemljo, s tlemi (vaja iz 1. dela), naj si tokrat po prebranih verzih predstavlja, da čez njegove veje in liste zapiha veter. Spodbujajte ga, da visoko dvigne svoje roke ter naj s tem, ko jih ziblje sem in tja, najde svoj center.

Naj začuti, kje je njegova sredina, kje se počuti sproščeno, naj začuti svojo prožnost, vzdržljivost. Naj svoje »veje« nagiba od ene strani na drugo ter naj opazuje, kako globoko k tlom se lahko nagne, preden izgubi ravnotežje. Naj to ponovi večkrat.

Lahko mu tudi zaigrate različno glasbo, različnih ritmov in hitrosti, ter naj se giba skupaj z njo. Naj sam najde in začuti, kako se želi gibati.

Vzemite si dovolj časa in presenečeni boste, kako hitro lahko otroci najdejo svoj center, svojo točko sproščenosti in umirjenosti v sebi ter koncentracijo. To vajo lahko ponovite večkrat in sčasoma bo otrok vse hitreje izražal samega sebe in prišel do tega občutka. Poleg tega mu boste s tem dali neke vrste "sidro sproščenega občutka", na katerega se bo lahko spomnil in se nanj oprl, kadar ga bo potreboval, ter s tem krepil svojo samozavest.

Delajmo majhne korake za velike premike :)

Delno povzeto po knjigi: Trauma Through A Child's Eyes
Za otroke: ČAROBNOST V MENI – 1.del
S pesmimi in rimami ter podobami iz narave lahko otrokom pomagamo, da v sebi prebudijo moč, ki izvira iz njih. Moč, ki ni vsiljiva in nasilna, ampak mirna in povezujoča.
Pesmica, ki je pred vami, pomaga otrokom, da se povežejo s svojim telesom in najdejo svoj center v sebi. Vaja je odlična za opolnomočenje, spodbujanje domišljije, umiritev in pripravo na drugo delo (ustvarjanje, učenje, pogovor, …).

Otroku počasi in s poudarki (na primer na visoko, velik mogočen hrast, svobodnimi listi), preberete pesmico:

»Predstavljaj si,
da si drevo z vejami visoko v nebo,

ki se dvigajo in ga žgečkajo,
samo zato, da mu nagajajo.

Kako se počutiš kot velik mogočen hrast?
S koreninami v tvojih nožicah in svobodnimi listi,
ki ne ujamejo se v nobeno past.«


Po tem, ko otroku preberete pesmico, naj vstane in si predstavlja, da je »velik mogočen hrast« ali pa njegovo najljubše drevo, če ga ima. Naj ne ostane le pri razmišljanju, predstavljanju, ampak naj drevo in njegove korenine pokaže tudi s telesom. Pri tem mu lahko na začetku pomagate.

Pomembno je, da mu daste čas, da se vživi in začne raziskovati svojo povezavo s tlemi. Lahko si predstavlja, da ima dolge korenine, ki rastejo iz njegovih podplatov in se prepletejo z Materjo Zemljo. Naj vam pove, kako se počuti in kakšen je občutek, ko ima korenine, ki grejo globoko v tla.

Z vajo otrok uravnovesi svoje misli (domišljijo, ki jo uporabi), svoje telo (drevo, ki ga ponazori z gibom) in čustva (pogovor o njih).

Pesem in vaja se nadaljujeta …

Delno povzeto po knjigi: Trauma Through A Child's Eyes
Za otroke: AKTIVNO PREŽIVLJANJE DEŽEVNIH DNI
Ideja za preživljanje aktivnega časa z otroci na deževen dan - ogled prikupne animacije na temo medsebojnega spoštovanja in reševanja konfliktov ter predlogi za pogovor z otrokom.
Primerno za otroke med 3 in 9 letom starosti.

Skupaj z otroci si poglejte kratko animacijo The Olive Branch - FOOD. Po koncu začnite pogovor o zgodbi z namenom učenja reševanja konfliktov in razvijanja medsebojnega spoštovanja. Otroci naj s svojimi besedami povejo, kaj se je zgodilo med prijateljema Rumenkom in Rdečkom, prepoznajo naj, kdaj je prišlo do nesoglasja, kako sta se z njim najprej soočila in kako sta dosegla rešitev ter kakšna je bila. Prepoznajo naj tudi, kako sta se prijatelja počutila. Pri tem si lahko pri mlajših otrocih pomagate tako, da na primernih mestih ustavite animacijo, da prepoznajo izraz in govorico telesa. Pogovarjate se lahko tudi o tem, kako bi oni delovali in se počutili v taki situaciji.

Predlogi za razgovor z otrokom:

  • Kakšen je bil Rumenko na začetku risanke?
  • Kje je sedel Rdečko?
  • Kaj se je zgodilo, ko je dozorela prva oliva?
  • Kako se je ob tem počutil Rumenko?
  • Kaj se je dogajalo, ko so dozorele še ostale olive?
  • Česa sta se bala prijatelja?
  • Zakaj sta bila Rumenko in Rdečko utrujena?
  • Kaj bi se zgodilo, če bi prijatelja še naprej tekmovala med sabo?
  • Kdo je prvi dobil idejo za rešitev?
  • Kako sta rešila problem?
  • Kako sta se ob tem počutila?
  •  Kakšna sta bila pri tem en do drugega?


Vprašanja seveda lahko prilagodite sposobnosti in starosti otroka.

Jesen je super za take stvari.

Uživajte!