Monthly Archives: May 2013
POGOVORI BREZ NOGAVIC
Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.
 

Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.


In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.


Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.




In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.


Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.




Pustite se presenetiti vsak dan znova.  
POHVALA ALI PRIZNANJE?
Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni.

Maj 2013, časopis Ihanske Plevca

Zadnjič sem naletela na citat avtorice Veronice Roth, ki pravi: »Pogumen človek je tisti, ki prizna moč nekoga drugega.« Te besede so se mi zdele ravno prava iztočnica za tokratni kotiček. Začela sem razmišljati, kaj pravzaprav pomeni priznanje? Smo sposobni dati priznanje samemu sebi? In če ne, ali ga sploh lahko damo nekomu drugemu? Je priznanje isto kot pohvala?

Na mediacijah skoraj brez izjeme pride do situacij, ko se vsaj en udeleženec počuti ogroženega, nesprejetega in napadenega. Si predstavljate, kaj ljudje navadno naredijo, ko imajo občutek, da nekaj ogroža njih ali njihove vrednote? Postavijo se v obrambo, kar pomeni, da postanejo bolj odklonilni, sumničavi in zagovarjajo svoj prav. Na tem višku konflikta lahko ostanejo dolgo časa, se vrtijo v krogu, kdo ima bolj prav in kaj je drugi naredil narobe. Nekateri na ta način delujejo več let, zato tudi pridejo na mediacijo, saj si želijo zrasti iz konflikta in ponovno vzpostaviti odnos.

Na tej točki, ko vsaka stran »zazidana« stoji na svojem bregu, manjka odločilna stvar - PRIZNANJE. Do tega pride takrat, ko se nekdo znotraj konflikta zave, da se počuti dovolj varno, močno in pogumno, da lahko preneha razmišljati samo o svojem položaju in se osredotoči tudi na to, kar doživlja in prestaja druga stran. Na ta način si tudi dovoli videti drugega v drugačni luči. Tako ta oseba najprej samo pri sebi v mislih spozna, da se morda tudi druga stran sooča s svojimi strahovi in pritiski, da je morda to le rezultat različnega razumevanja stvari ali drugačne komunikacije. Ob podpori mediatorja lahko od misli pride k besedam. In te so tiste, ki začnejo premikati stvari v smeri sprave. Ko ena stran prizna, da sedaj drugače vidi situacijo in osebo, ki sedi naproti njej. In ko se iz novega razumevanja odloči, da bo naredila nekaj v smeri, da se bo prilagodila ali sprejela ravnanje drugega.

Kot vidite pri vsem tem ne gre za pohvalo v smislu »to si odlično naredil/a«, čeprav tudi to lahko pomaga. Ko govorimo o priznanju, govorimo o zmožnosti povezovanja z drugimi. Gre za zavedanje, koliko nam nek odnos pomeni. Gre za spoznanje in razumevanje položaja nekoga drugega. Gre za željo in pripravljenost to povedati in delovati v smeri podpore ter reševanja. To terja pogumnega in velikega človeka. In taki smo prav vsi, brez izjeme. Ta zmožnost pride iz razvijanja lastne osebne moči, pripravljenosti na komunikacijo in narediti prvi korak.

Kljub temu, da vas nadvse spodbujam, da v situacijah, ko se vrtite v krogu ponavljajočih se konfliktov in dokazovanja, poskusite z mediacijo, pa sem prepričana, da je pravega priznanja, brez pomoči, zmožen prav vsak. Ljudje smo socialna bitja, nismo narejeni za samoto, ampak vedno za povezovanje z drugimi. To nam je bilo dano v zibelko. Na naši življenjski poti smo si pridelali kopico strahov in izgubili pristno moč iz katere črpamo empatijo in razumevanje, da se lahko postavimo v čevlje drugega. In ko jih enkrat obujemo, čeprav sprva niso najbolj udobni, se s tem odpremo za novo možnost – odnos, ki nas izpolnjuje.

Naj vam toplo spomladansko sonce pomaga, da se osebno okrepite in poklonite priznanje tistim, ki vam največ pomenijo. Dobre stvari je potrebno deliti.

Mateja