Mediacijski primer: KAKO DOLGO VZTRAJATI?
Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.


14.11.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ste kdaj pomislili, da se v vsakem konfliktu za vas skriva nekaj dragocenega? Nekaj, iz česar se lahko učite, poglobite zaupanje in vaše zavedanje?


Nekateri ljudje se konfliktov bojijo, drugi se jih izogibajo, tretji jih iščejo na vsakem koraku. A kamorkoli se obrnemo, se jim ne moremo povsem izogniti. So stalnica o kateri lahko rečemo, da gre za krizo v interakciji, kar za sabo potegne dva ključna elementa:

  • Prvi element, ki ga konflikt prinese, je občutek šibkosti s katerim se v naši kulturi sila težko spoprijemamo.
  • Prav zato temu sledi drugi element, in sicer da želimo zaščititi same sebe.

Imamo pa znotraj take medčloveške dinamike vedno možnost za spremembo. Prav vsi smo namreč sposobni, da obrnemo in obnovimo stvari, da ozavestimo naša dejanja in postanemo odgovorni do sebe in svojega partnerja.

Kot mediatorka se vedno zavedam (ali pa se naravnam na to), da imajo partnerji to zmožnost, da so odgovorni in da jim popolnoma zaupam pri tem. Istočasno pa se zavedam, da se odpuščanja in sprave ne da vsiliti.

Reševanje konfliktov in ustvarjanje harmoničnega partnerstva od ljudi zahteva proces v katerega vstopijo, se mu zavežejo in pri njem vztrajajo. To zadnje je pri vzpostavljanju harmoničnega partnerstva velikokrat najbolj ključno, zato bom danes predstavila primer, kjer se je prvo srečanje končalo z vprašanjem zame: "Zdaj, ko ste slišali kaj vse je narobe z nama, ali se vam zdi smiselno, da vztrajava v tej zvezi?"

K meni je prišel par, ki je bil skupaj že vrsto let, Saša (45) in Dejan (44), imela pa sta tudi dva najstniška otroka. Na mediacijo sta prišla zato, ker sta želela ostati skupaj zaradi otrok. Med njima je bilo v preteklosti prisotno fizično nasilje, ki ga je Saša tudi prijavila. Pritožba se je vlekla že več let, med njima pa se je od takrat marsikaj spremenilo. Vsak zase sta poiskala osebno pomoč in fizično nasilje se ni več ponovilo, ostalo pa je nezaupanje in grenak priokus. Doma se nista pogovarjala o tem, krepila sta vsak sebe, bala pa sta se o tem odkrito pogovoriti en z drugim.

Mediacijo sta prepoznala kot možen proces, kjer bosta deležna zaupnega okolja in sprejetosti. Na prvem srečanju sta se tako, za razliko od mnogih parov, izredno hitro odprla.

Povedala sta mi vse, kaj se je zgodilo, zaradi katerih vzorcev iz preteklosti se je to zgodilo, kako sta se počutila. Govorila sta oba, velikokrat z veliko ihto. Včasih stavki niso imeli ne repa ne glave.

Sama sem na tem srečanju veliko več poslušala in povzemala, kot pa spraševala. Na koncu pa dobila že zgoraj omenjeno vprašanje: "Je sploh smiselno vztrajati?"

Ker moja vloga, kot mediatorka, ni, da svetujem, se odločam in sodim namesto strank, sem jima to še enkrat povedala (na začetku smo šli čez vloge, ki jih ima vsakdo na mediaciji) ter dodala, da sta onadva tista, ki sta aktivna in sprejemata odločitve, jaz jima pri tem samo pomagam. To ju je vidno razočaralo. Kmalu po tem smo zaključili prvo srečanje.

Saša in Dejan se mi dolgo nista oglasila, da bi nadaljevali z mediacijo. Na tej točki moram poudariti, da so stranke večkrat na nek način razočarane, da jim mediatorji ne svetujemo. Zaradi teh pričakovanj zgubijo zaupanje v mediacijski proces, v smislu, čemu sploh služi. Navadno tega ne storim, ampak v tem primeru sem se odločila, da jima napišem sporočilo s povabilom na naslednje srečanje, kjer bi se lahko pogovarjali v smeri, kaj je za njiju smiselno da naredita. Čez nekaj dni sem prejela sporočilo, da prideta na naslednje srečanje.

Ko smo se srečali, sem povzela tisto, kar smo se pogovarjali prvič in zaključila z vprašanjem, ki sta mi ga postavila zadnjič. Tokrat sem se odločila, da jima ne bom ponavljala pravil mediacije, ampak sem ju vprašala:

"Če prav razumem, si od mene želita, da vama povem, ali vztrajati v vajini zvezi ali jo prekiniti?"

Oba sta prikimala.

"Torej se glede tega strinjata, da sem jaz tista, ki vama začrtam pot naprej?"

"Ne začrtate, samo poveste, ali je smiselno, saj vidite, da je toliko stvari in da se midva ne moreva odločiti," sta se oba strinjala.

"Kaj vaju pri tem, da se ne moreta odločiti, najbolj vznemirja, kaj je tisto zaradi česar se vama zdi, da se ne moreta odločiti?"

Naslonila sta se nazaj in razmišljala. Saša je rekla: "Ne vem."

"Ne veste, kaj je tisto, zaradi česar se ne morete odločiti?"

"Pravzaprav vem. Rada bi, da ostaneva skupaj, ampak se bojim."

"Česa?"

"Kaj bodo rekli drugi. Da me bodo obsojali, da sem nora, da ostanem skupaj z nekom, ki me je enkrat že udaril."

"Kdo bi te pa obsojal?", je vprašal Dejan začudeno.

"Saj veš, prijateljice, starši, ..." je rekla Saša. "In kaj če se spet zgodi? Potem me ne bo nihče več jemal resno."

Dejanu je šlo na jok. "Ne bom te več udaril."

"Tega ne moreš vedeti."

"Pa saj hodim na podporno skupino, berem knjige in vem, zakaj se je takrat to zgodilo in ne bom šel več nazaj."

Takrat smo se začeli pogovarjati o 'pravih' stvareh. Veliko je bilo strahu, kaj si bodo drugi mislili in kaj če se stvari ponovijo.

Mediacija je bila kar dolga, saj smo se dobili sedemkrat. Ko sta se oba čutila dovolj močna, je njuna interakcija postala bolj mirna, odločna in jasna. Bolj sta bila lahko pozorna, bolj sta zaupala, predvsem pa se nista več bala pogovarjati drug z drugim.

Sposobna sta bila videti zorni kot drug drugega in ga razumela ter si izrekla priznavanje, dogovorila pa sta se tudi za nekaj pravil medsebojne interakcije. Vse to je šlo na pot spremembe njunega odnosa. Na koncu sta se odločila, da ostaneta skupaj.

Sama pri sebi sem se na koncu še bolj zavedala tega, da mediatorji nimamo zmožnosti in pooblastil, da se odločimo, kdo bo ostal skupaj in gradil harmonično partnerstvo in kdo ne. Sem pa uvidela, da je bolje stranke peljati čez to, kot jim zapreti pot s pravili, kot sem to naredila na prvem srečanju.

Saša in Dejan sta imela že tako veliko neznank, čutila sta se nezmožna se odločiti, zato sta potrebovala odkriti, zakaj je temu tako. Vesela sem, da sta mi dala še eno priložnost, da sem popravila svoj pristop in da sta vztrajala na poti, ki bi se seveda lahko končala tudi z ločitvijo, vendar bi bila le-ta, preko mediacijskega procesa, (bolj) zavestna in mirna.

Najbolj ključno je, da vztrajate pri procesu komunikacije in iskanja rešitev, ter se šele na podlagi tega odločite, kaj bodo vaši naslednji koraki. Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.