Tag: Komunikacija
Troje vrat
Če besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Najpomembnejša v stavkih je pravzaprav tišina pred in med besedami. S tišino, tudi če čisto kratko, si daste priložnost, da misli ne "padejo" kar iz vas, ampak postanejo jasne, resnične, fokusirane in prijazne (če tako izberete). In te misli, postanejo besede. Besede postanejo dejanja. Dejanja ustvarjajo odnos in ljubezen.


Zato naj grejo vaše misli čim večkrat čez troje vrat in pri vratih se vprašajte:

1. vrata: Je to moja resnica? Res tako čutim? Res v to verjamem?
2. vrata: Je potrebno, da to povem? Ali zares moram govoriti o tem?
3. vrata: Je to, kar bom rekel/rekla, prijazno do mene in drugega?

Na ta način prisluhnete sami sebi, začutite samega sebe, (ne)ljubezen in (ne)spoštljivost, ki je v vas. In imate možnost izbirati, kakšen odnos si želite. Vse se namreč začne in konča pri vas. Vi ustvarjate vaše odnose, konflikte in ljubeče trenutke. Seveda v sodelovanju z drugimi, vendar ne čakajte, da drugi naredijo prvi korak.


Velikokrat mi na mediaciji kdo reče: "Vedno jaz začnem z reševanjem stvari, on/ona kar čaka." Verjamem, da to prinaša stisko, dvom, negotovost, občutek, da ste za vse sami. Vendar zakaj ne bi začel tisti, ki zna in zmore? V čem je pravzaprav razlika? Je in ni. Ampak tako pač je ta trenutek. Zopet vi izbirate. Seveda mora na neki točki druga stran stopiti korak proti vam, da bi skupaj gradili naprej in duhovno rastli. Bodite pa vi tisti, ki prvi zberete pogum in moč ter izrazite svoje misli, ki grejo čez troje vrat.


Če besede nepremišljeno in brez vibracije z vašim srcem derejo iz vas, ste prepuščeni zgolj vašemu trenutnemu počutju, ki ne nujno odraža tisto, kar si zares želite, k čemur stremite in kar čutite. Če pa besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Pa veselo odpiranje vrat :)

PREPRIČANJA SO VSEMOGOČNA
Zavedanje je trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo. In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne.

Ta teden se "igram" s PREPRIČANJI.

S prepričanji je namreč tako ... so VSEMOGOČNA. Gre za naše misli, ki imajo moč, da se vedno in znova uresničujejo ter oblikujejo celotno naše življenje. V kar smo prepričani, tisto je za nas resnica, ne glede na to, ali smo do tega prepričanja prišli preko nekega spoznanja, ali pa je prepričanje zraslo iz našega občutka.

In ker potem taka in drugačna prepričanja krojijo naš svet v katerem živimo, in če si le-tega včasih želimo spremeniti, je treba tako kot vedno začeti pri sebi. Z opazovanjem sebe in zavedanjem tega, na kaj vse prilepimo svoja prepričanja. Če smo prepričani, da nas nekdo ne mara, bomo v vsakem trenutku, ki ga preživimo s to osebo, podzavestno in zavestno iskali dokaze za to. In jih tudi našli.

ZAKAJ JE POMEMBNO PREPOZNAVATI IN SE ZAVEDATI NAŠIH PREPRIČANJ?

Ker je zavedanje trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo.

In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne. Nam prepričanje "šef me vedno samo kritizira" deluje ali ne? Nam prepričanje "vem, da me ima moj partner rad" deluje ali ne?

Zavedanje prepričanj nam torej omogoča, da prepoznamo, katere sile nam v življenju prinašajo neuspehe in katere uspehe. In od tu naprej lahko stopimo na pot zavestne spremembe v smeri, ki si jo na določenem področju želimo.



PREPRIČANJA in KONFLIKTI

"Če pride človek kakorkoli do prepričanja, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, se njegov osebni interes temu upre, vzbudi se skrb za prihodnost in človek skuša s posegom svojega lastnega hotenja doseči zaželeno. Tedaj hoče človek izsiliti zaželeno, ker je prepričan, da se bo zgodilo nezaželeno. Posledica tega je, da nezaželeno res pride."

(Martin Kojc)

Zgornji sestavek je neke vrste "recept" po katerem navadno pride do medosebnih konfliktov. Nečesa si želimo, ampak nam nekaj ali nekdo stoji na naši poti ali nam tega ne daje. S tem se v nas zbudi občutek (prepričanje), da se bo zgodilo nekaj, česar si ne želimo, čemur lahko sledijo močna čustva strahu, skrbi, nezadovoljstva, hrepenenja, zavisti, žalosti in jeze.

Ko pride do teh "negativnih" čustev, ki so pokazatelj nekih prepričanj (na primer: "Občutek imam, da me moja partnerka ignorira."), jih naši možgani zagrabijo in ne izpustijo. Opazimo samo še stvari, ki potrjujejo naše prepričanje, da nas partnerka ignorira (gre na primer stran od nas, ko ji nekaj govorimo). Iz tega velikokrat pride kritika in defenzivnost in "znajdemo" se v konfliktu.

Pomembno je, da se TRENIRAMO V ZAVEDANJU naših prepričanj, zato da jih lahko prepoznamo tudi v takih situacijah. S tem si v danem konfliktu damo izbiro, da vztrajamo v prepričanju, ki za nas ne deluje (počutimo se slabo, prepiramo se), ali pa ga spustimo od sebe in se naravnamo na novo mišljenje, ki za nas deluje.

Zavedanje je torej trampolin za spremembe. KOMUNIKACIJA pa je orodje s katerim lahko "pridobimo" novo mišljenje, saj zberemo nove informacije, okrepimo razumevanje situacije, istočasno pa preverimo svoja prepričanja in ustvarjamo nova, taka ki oblikujejo lepši odnos. V tem primeru bi lahko pogovor začeli takole: "Kadar greš stran, ko govorim, imam občutek, da me ignoriraš in zaradi tega se ne počutim dobro. Ali me res ignoriraš, ti je težko poslušati, kar ti govorim?" To je začetek, kjer govorimo iz sebe in postavimo konkretna vprašanja.


In potem se čarobnost šele začne. Uživajte v njej!

POGOVORI BREZ NOGAVIC
Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.
 

Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.


In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.


Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.




In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.


Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.




Pustite se presenetiti vsak dan znova.  
Kje se največkrat spotaknemo in kako naprej?

Ker je mediacija postopek, ki temelji na sodelovanju udeležencev, se na srečanjih pusti veliko prostora tudi za izražanje čustev. Le-ta so navadno tista, ki pustijo ljudi v prepričanju, da stojijo na različnih bregovih in da se to nikoli ne bo spremenilo. Poziv k izražanju čustev zveni dokaj enostavna naloga, pa vendar je ravno komunikacija okoli čustev tista, ki predstavlja največji kamen spotike tako v domačem kot delovnem okolju, ljudje pa ovire "prinesejo" tudi s seboj na mediacijo.

Sreča je ta, da se na mediaciji ustvari varen in zaupen prostor, kjer udeležencem pri premagovanju komunikacijskih ovir pomaga tretja nepristranska oseba, se pravi mediator.

Kaj pa, ko pridemo domov, ko se moramo, če želimo izboljšati naš odnos, pogovarjati o težkih temah in vsakdanjih težavah, ki se jim navadno poskušamo izogniti?

V situacijah, ko sami poskušamo preiti ovire v komunikaciji, se je najbolj od vsega potrebno zavedati in si priznati, da imamo problem oziroma neko stvar, ki ne deluje. Čeprav se morda zdi smešno, je priznavanje sebi eden najboj ključnih korakov k razreševanju konfliktov. Naslednje kar je pomembno je to, da imamo voljo, da stvar rešimo, da ne zamahnemo z roko, češ "kaj mi je tega treba, ne da se mi ukvarjati s tem", ampak se zavežemo k temu, da bomo stvar rešili.

Ko gremo naprej po poti premagovanja ovir, vključimo različne načine, ki nam pri tem pomagajo. Od tistih, ki smo se jih naučili doma, do tistih o katerih smo brali in poslušali strokovnjake. Vsak izbere svoj način. Nadvse dobro podporo pri premagovanju komunikacijskih ovir v domačem okolju, pa nam nudijo tudi mediacijske tehnike, ki nam omogočajo, da se težav lotimo na konstruktiven in za vse vpletene prijazen način.

Če želite izvedeti več, se nam jutri, 9.1.2013 ob 18. uri, pridružite na brezplačnem predavanju KAKO PREMAGATI OVIRE PRI KOMUNIKACIJI V DRUŽINI S POMOČJO MEDIACIJE, ki bo potekalo v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki.

Pa naj vam bo toplo :)