PREPRIČANJA SO VSEMOGOČNA

Zavedanje je trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo. In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne.

Ta teden se "igram" s PREPRIČANJI.

S prepričanji je namreč tako ... so VSEMOGOČNA. Gre za naše misli, ki imajo moč, da se vedno in znova uresničujejo ter oblikujejo celotno naše življenje. V kar smo prepričani, tisto je za nas resnica, ne glede na to, ali smo do tega prepričanja prišli preko nekega spoznanja, ali pa je prepričanje zraslo iz našega občutka.

In ker potem taka in drugačna prepričanja krojijo naš svet v katerem živimo, in če si le-tega včasih želimo spremeniti, je treba tako kot vedno začeti pri sebi. Z opazovanjem sebe in zavedanjem tega, na kaj vse prilepimo svoja prepričanja. Če smo prepričani, da nas nekdo ne mara, bomo v vsakem trenutku, ki ga preživimo s to osebo, podzavestno in zavestno iskali dokaze za to. In jih tudi našli.

ZAKAJ JE POMEMBNO PREPOZNAVATI IN SE ZAVEDATI NAŠIH PREPRIČANJ?

Ker je zavedanje trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo.

In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne. Nam prepričanje "šef me vedno samo kritizira" deluje ali ne? Nam prepričanje "vem, da me ima moj partner rad" deluje ali ne?

Zavedanje prepričanj nam torej omogoča, da prepoznamo, katere sile nam v življenju prinašajo neuspehe in katere uspehe. In od tu naprej lahko stopimo na pot zavestne spremembe v smeri, ki si jo na določenem področju želimo.

PREPRIČANJA in KONFLIKTI

"Če pride človek kakorkoli do prepričanja, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, se njegov osebni interes temu upre, vzbudi se skrb za prihodnost in človek skuša s posegom svojega lastnega hotenja doseči zaželeno. Tedaj hoče človek izsiliti zaželeno, ker je prepričan, da se bo zgodilo nezaželeno. Posledica tega je, da nezaželeno res pride."

(Martin Kojc)

Zgornji sestavek je neke vrste "recept" po katerem navadno pride do medosebnih konfliktov. Nečesa si želimo, ampak nam nekaj ali nekdo stoji na naši poti ali nam tega ne daje. S tem se v nas zbudi občutek (prepričanje), da se bo zgodilo nekaj, česar si ne želimo, čemur lahko sledijo močna čustva strahu, skrbi, nezadovoljstva, hrepenenja, zavisti, žalosti in jeze.

Ko pride do teh "negativnih" čustev, ki so pokazatelj nekih prepričanj (na primer: "Občutek imam, da me moja partnerka ignorira."), jih naši možgani zagrabijo in ne izpustijo. Opazimo samo še stvari, ki potrjujejo naše prepričanje, da nas partnerka ignorira (gre na primer stran od nas, ko ji nekaj govorimo). Iz tega velikokrat pride kritika in defenzivnost in "znajdemo" se v konfliktu.

Pomembno je, da se TRENIRAMO V ZAVEDANJU naših prepričanj, zato da jih lahko prepoznamo tudi v takih situacijah. S tem si v danem konfliktu damo izbiro, da vztrajamo v prepričanju, ki za nas ne deluje (počutimo se slabo, prepiramo se), ali pa ga spustimo od sebe in se naravnamo na novo mišljenje, ki za nas deluje.

Zavedanje je torej trampolin za spremembe. KOMUNIKACIJA pa je orodje s katerim lahko "pridobimo" novo mišljenje, saj zberemo nove informacije, okrepimo razumevanje situacije, istočasno pa preverimo svoja prepričanja in ustvarjamo nova, taka ki oblikujejo lepši odnos. V tem primeru bi lahko pogovor začeli takole: "Kadar greš stran, ko govorim, imam občutek, da me ignoriraš in zaradi tega se ne počutim dobro. Ali me res ignoriraš, ti je težko poslušati, kar ti govorim?" To je začetek, kjer govorimo iz sebe in postavimo konkretna vprašanja.

In potem se čarobnost šele začne. Uživajte v njej!

Za otroke: ČAROBNOST V MENI – 2.del

Verzi, ki so pred vami, pomagajo otrokom, da se povežejo s svojim telesom in najdejo svoj center v sebi.

Otroku počasi in s poudarki preberite naslednje verze:

»Lahko si kot reka, ki se čista in svobodna naokrog potepa….
Iz visokih gora, čez hribe in doline, vse do morja.
Tvoj dih pa, tako kot reka, čez tebe teče….
Od glave do peta, naj v tebi trepeče.

Zdaj si povezan/a z zemljo in nebom.
Lahko te občutek nasmeje ali se v tebi razjoče….
Važno je le, da te tok tvojega diha odnese kamor sam hoče.

Čutiš lahko svoje veje, ki so visoko v nebo,
s koreninami pa si globoko v zemljo.
Prisluhni še dihu v vsakem tvojem premiku….
Ga slišiš, kako poje?
Zdaj si pripravljen/a na vse dogodivščine svoje.«


Po tem, ko otrok (otroci) »razišče« in začuti svojo povezavo z zemljo, s tlemi (vaja iz 1. dela), naj si tokrat po prebranih verzih predstavlja, da čez njegove veje in liste zapiha veter. Spodbujajte ga, da visoko dvigne svoje roke ter naj s tem, ko jih ziblje sem in tja, najde svoj center.

Naj začuti, kje je njegova sredina, kje se počuti sproščeno, naj začuti svojo prožnost, vzdržljivost. Naj svoje »veje« nagiba od ene strani na drugo ter naj opazuje, kako globoko k tlom se lahko nagne, preden izgubi ravnotežje. Naj to ponovi večkrat.

Lahko mu tudi zaigrate različno glasbo, različnih ritmov in hitrosti, ter naj se giba skupaj z njo. Naj sam najde in začuti, kako se želi gibati.

Vzemite si dovolj časa in presenečeni boste, kako hitro lahko otroci najdejo svoj center, svojo točko sproščenosti in umirjenosti v sebi ter koncentracijo. To vajo lahko ponovite večkrat in sčasoma bo otrok vse hitreje izražal samega sebe in prišel do tega občutka. Poleg tega mu boste s tem dali neke vrste "sidro sproščenega občutka", na katerega se bo lahko spomnil in se nanj oprl, kadar ga bo potreboval, ter s tem krepil svojo samozavest.

Delajmo majhne korake za velike premike

Delno povzeto po knjigi: Trauma Through A Child's Eyes

Za otroke: ČAROBNOST V MENI – 1.del

S pesmimi in rimami ter podobami iz narave lahko otrokom pomagamo, da v sebi prebudijo moč, ki izvira iz njih. Moč, ki ni vsiljiva in nasilna, ampak mirna in povezujoča.

Pesmica, ki je pred vami, pomaga otrokom, da se povežejo s svojim telesom in najdejo svoj center v sebi. Vaja je odlična za opolnomočenje, spodbujanje domišljije, umiritev in pripravo na drugo delo (ustvarjanje, učenje, pogovor, …).

Otroku počasi in s poudarki (na primer na visoko, velik mogočen hrast, svobodnimi listi), preberete pesmico:

»Predstavljaj si,
da si drevo z vejami visoko v nebo,
ki se dvigajo in ga žgečkajo,
samo zato, da mu nagajajo.
Kako se počutiš kot velik mogočen hrast?
S koreninami v tvojih nožicah in svobodnimi listi,
ki ne ujamejo se v nobeno past.«

Po tem, ko otroku preberete pesmico, naj vstane in si predstavlja, da je »velik mogočen hrast« ali pa njegovo najljubše drevo, če ga ima. Naj ne ostane le pri razmišljanju, predstavljanju, ampak naj drevo in njegove korenine pokaže tudi s telesom. Pri tem mu lahko na začetku pomagate.

Pomembno je, da mu daste čas, da se vživi in začne raziskovati svojo povezavo s tlemi. Lahko si predstavlja, da ima dolge korenine, ki rastejo iz njegovih podplatov in se prepletejo z Materjo Zemljo. Naj vam pove, kako se počuti in kakšen je občutek, ko ima korenine, ki grejo globoko v tla.

Z vajo otrok uravnovesi svoje misli (domišljijo, ki jo uporabi), svoje telo (drevo, ki ga ponazori z gibom) in čustva (pogovor o njih).

Pesem in vaja se nadaljujeta …

Delno povzeto po knjigi: Trauma Through A Child's Eyes

Mediacijski primer: KAKO DOLGO VZTRAJATI?

Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.

14.11.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ste kdaj pomislili, da se v vsakem konfliktu za vas skriva nekaj dragocenega? Nekaj, iz česar se lahko učite, poglobite zaupanje in vaše zavedanje?

Nekateri ljudje se konfliktov bojijo, drugi se jih izogibajo, tretji jih iščejo na vsakem koraku. A kamorkoli se obrnemo, se jim ne moremo povsem izogniti. So stalnica o kateri lahko rečemo, da gre za krizo v interakciji, kar za sabo potegne dva ključna elementa:

• Prvi element, ki ga konflikt prinese, je občutek šibkosti s katerim se v naši kulturi sila težko spoprijemamo.

• Prav zato temu sledi drugi element, in sicer da želimo zaščititi same sebe.

Imamo pa znotraj take medčloveške dinamike vedno možnost za spremembo. Prav vsi smo namreč sposobni, da obrnemo in obnovimo stvari, da ozavestimo naša dejanja in postanemo odgovorni do sebe in svojega partnerja.

Kot mediatorka se vedno zavedam (ali pa se naravnam na to), da imajo partnerji to zmožnost, da so odgovorni in da jim popolnoma zaupam pri tem. Istočasno pa se zavedam, da se odpuščanja in sprave ne da vsiliti.

Reševanje konfliktov in ustvarjanje harmoničnega partnerstva od ljudi zahteva proces v katerega vstopijo, se mu zavežejo in pri njem vztrajajo. To zadnje je pri vzpostavljanju harmoničnega partnerstva velikokrat najbolj ključno, zato bom danes predstavila primer, kjer se je prvo srečanje končalo z vprašanjem zame: "Zdaj, ko ste slišali kaj vse je narobe z nama, ali se vam zdi smiselno, da vztrajava v tej zvezi?"

K meni je prišel par, ki je bil skupaj že vrsto let, Saša (45) in Dejan (44), imela pa sta tudi dva najstniška otroka. Na mediacijo sta prišla zato, ker sta želela ostati skupaj zaradi otrok. Med njima je bilo v preteklosti prisotno fizično nasilje, ki ga je Saša tudi prijavila. Pritožba se je vlekla že več let, med njima pa se je od takrat marsikaj spremenilo. Vsak zase sta poiskala osebno pomoč in fizično nasilje se ni več ponovilo, ostalo pa je nezaupanje in grenak priokus. Doma se nista pogovarjala o tem, krepila sta vsak sebe, bala pa sta se o tem odkrito pogovoriti en z drugim.

Mediacijo sta prepoznala kot možen proces, kjer bosta deležna zaupnega okolja in sprejetosti. Na prvem srečanju sta se tako, za razliko od mnogih parov, izredno hitro odprla.

Povedala sta mi vse, kaj se je zgodilo, zaradi katerih vzorcev iz preteklosti se je to zgodilo, kako sta se počutila. Govorila sta oba, velikokrat z veliko ihto. Včasih stavki niso imeli ne repa ne glave.

Sama sem na tem srečanju veliko več poslušala in povzemala, kot pa spraševala. Na koncu pa dobila že zgoraj omenjeno vprašanje: "Je sploh smiselno vztrajati?"

Ker moja vloga, kot mediatorka, ni, da svetujem, se odločam in sodim namesto strank, sem jima to še enkrat povedala (na začetku smo šli čez vloge, ki jih ima vsakdo na mediaciji) ter dodala, da sta onadva tista, ki sta aktivna in sprejemata odločitve, jaz jima pri tem samo pomagam. To ju je vidno razočaralo. Kmalu po tem smo zaključili prvo srečanje.

Saša in Dejan se mi dolgo nista oglasila, da bi nadaljevali z mediacijo. Na tej točki moram poudariti, da so stranke večkrat na nek način razočarane, da jim mediatorji ne svetujemo. Zaradi teh pričakovanj zgubijo zaupanje v mediacijski proces, v smislu, čemu sploh služi. Navadno tega ne storim, ampak v tem primeru sem se odločila, da jima napišem sporočilo s povabilom na naslednje srečanje, kjer bi se lahko pogovarjali v smeri, kaj je za njiju smiselno da naredita. Čez nekaj dni sem prejela sporočilo, da prideta na naslednje srečanje.

Ko smo se srečali, sem povzela tisto, kar smo se pogovarjali prvič in zaključila z vprašanjem, ki sta mi ga postavila zadnjič. Tokrat sem se odločila, da jima ne bom ponavljala pravil mediacije, ampak sem ju vprašala:

"Če prav razumem, si od mene želita, da vama povem, ali vztrajati v vajini zvezi ali jo prekiniti?"

Oba sta prikimala.

"Torej se glede tega strinjata, da sem jaz tista, ki vama začrtam pot naprej?"

"Ne začrtate, samo poveste, ali je smiselno, saj vidite, da je toliko stvari in da se midva ne moreva odločiti," sta se oba strinjala.

"Kaj vaju pri tem, da se ne moreta odločiti, najbolj vznemirja, kaj je tisto zaradi česar se vama zdi, da se ne moreta odločiti?"

Naslonila sta se nazaj in razmišljala. Saša je rekla: "Ne vem."

"Ne veste, kaj je tisto, zaradi česar se ne morete odločiti?"

"Pravzaprav vem. Rada bi, da ostaneva skupaj, ampak se bojim."

"Česa?"

"Kaj bodo rekli drugi. Da me bodo obsojali, da sem nora, da ostanem skupaj z nekom, ki me je enkrat že udaril."

"Kdo bi te pa obsojal?", je vprašal Dejan začudeno.

"Saj veš, prijateljice, starši, ..." je rekla Saša. "In kaj če se spet zgodi? Potem me ne bo nihče več jemal resno."

Dejanu je šlo na jok. "Ne bom te več udaril."

"Tega ne moreš vedeti."

"Pa saj hodim na podporno skupino, berem knjige in vem, zakaj se je takrat to zgodilo in ne bom šel več nazaj."

Takrat smo se začeli pogovarjati o 'pravih' stvareh. Veliko je bilo strahu, kaj si bodo drugi mislili in kaj če se stvari ponovijo.

Mediacija je bila kar dolga, saj smo se dobili sedemkrat. Ko sta se oba čutila dovolj močna, je njuna interakcija postala bolj mirna, odločna in jasna. Bolj sta bila lahko pozorna, bolj sta zaupala, predvsem pa se nista več bala pogovarjati drug z drugim.

Sposobna sta bila videti zorni kot drug drugega in ga razumela ter si izrekla priznavanje, dogovorila pa sta se tudi za nekaj pravil medsebojne interakcije. Vse to je šlo na pot spremembe njunega odnosa. Na koncu sta se odločila, da ostaneta skupaj.

Sama pri sebi sem se na koncu še bolj zavedala tega, da mediatorji nimamo zmožnosti in pooblastil, da se odločimo, kdo bo ostal skupaj in gradil harmonično partnerstvo in kdo ne. Sem pa uvidela, da je bolje stranke peljati čez to, kot jim zapreti pot s pravili, kot sem to naredila na prvem srečanju.

Saša in Dejan sta imela že tako veliko neznank, čutila sta se nezmožna se odločiti, zato sta potrebovala odkriti, zakaj je temu tako. Vesela sem, da sta mi dala še eno priložnost, da sem popravila svoj pristop in da sta vztrajala na poti, ki bi se seveda lahko končala tudi z ločitvijo, vendar bi bila le-ta, preko mediacijskega procesa, (bolj) zavestna in mirna.

Najbolj ključno je, da vztrajate pri procesu komunikacije in iskanja rešitev, ter se šele na podlagi tega odločite, kaj bodo vaši naslednji koraki. Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.

Za otroke: AKTIVNO PREŽIVLJANJE DEŽEVNIH DNI

Ideja za preživljanje aktivnega časa z otroci na deževen dan - ogled prikupne animacije na temo medsebojnega spoštovanja in reševanja konfliktov ter predlogi za pogovor z otrokom.

Primerno za otroke med 3 in 9 letom starosti.

Skupaj z otroci si poglejte kratko animacijo The Olive Branch - FOOD. Po koncu začnite pogovor o zgodbi z namenom učenja reševanja konfliktov in razvijanja medsebojnega spoštovanja. Otroci naj s svojimi besedami povejo, kaj se je zgodilo med prijateljema Rumenkom in Rdečkom, prepoznajo naj, kdaj je prišlo do nesoglasja, kako sta se z njim najprej soočila in kako sta dosegla rešitev ter kakšna je bila. Prepoznajo naj tudi, kako sta se prijatelja počutila. Pri tem si lahko pri mlajših otrocih pomagate tako, da na primernih mestih ustavite animacijo, da prepoznajo izraz in govorico telesa. Pogovarjate se lahko tudi o tem, kako bi oni delovali in se počutili v taki situaciji.

Predlogi za razgovor z otrokom:

• Kakšen je bil Rumenko na začetku risanke?

• Kje je sedel Rdečko?

• Kaj se je zgodilo, ko je dozorela prva oliva?

• Kako se je ob tem počutil Rumenko?

• Kaj se je dogajalo, ko so dozorele še ostale olive?

• Česa sta se bala prijatelja?

• Zakaj sta bila Rumenko in Rdečko utrujena?

• Kaj bi se zgodilo, če bi prijatelja še naprej tekmovala med sabo?

• Kdo je prvi dobil idejo za rešitev?

• Kako sta rešila problem?

• Kako sta se ob tem počutila?

•  Kakšna sta bila pri tem en do drugega?

Vprašanja seveda lahko prilagodite sposobnosti in starosti otroka.

Jesen je super za take stvari.

Uživajte!

Mediacijski primer: ME BOŠ DAL PRED SVOJO MAMO?

Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

23.10.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva Tako kot hvaležnost, zadovoljstvo in sreča, se tudi občutek zaupanja ne začne nikjer drugje kot v nas samih. Kljub vsemu pa se zaupanje v partnerskih odnosih gradi s sodelovanjem obeh partnerjev, in sicer v drobnih trenutkih sobivanja.

Pred kratkim sem imela na mediaciji priložnost podpreti Sonjo (32) in Bojana (36) - imena so izmišljena -, ki sta bila skupaj že več kot 5 let, k meni pa sta prišla zaradi vse pogostejših prepirov, ki so se vlekli po več ur, se včasih končali s kričanjem, jezo in verbalnim nasiljem. Sonja je velikokrat jokala, Bojan pa tega ni prenesel in je velikokrat za nekaj ur odšel od doma. Ko se je vrnil, je bila Sonja še bolj razburjena, saj se je počutila zapuščeno, kar mu je očitala. Bojan se je v takih trenutkih počutil napadenega, zato se je odzval zelo defenzivno.

Mediacijo je predlagala Sonja, saj je menila, da ob prisotnosti tretje osebe Bojan ne bo manipuliral z njo, kot se je sama izrazila. Želela je vedeti, da je za njiju še kaj upanja. Bojan se je z mediacijo strinjal. Oba sta si želela ostati skupaj, zavedala pa sta se, da če jima tokrat ne uspe, da bosta prekinila zvezo. Pri meni sta se najprej oglasila ločeno. Sonja je veliko jokala, Bojan je bil sodelovalen, občasno jezen.

Preko vprašanj sem ju spodbudila, da z mano delita svoji zgodbi oziroma kaj je tisto, zaradi česar sta prišla na mediacijo. Kot mediatorka sem jima aktivno prisluhnila, na ta način sta pridobila občutek zaupanja in razumevanja. Sledila sem njunemu toku misli in postavljala podvprašanja ter se na vse kar sta mi povedala odzvala brez sodbe, kritike ali nasvetov. Bila sem samo tam za njiju, da sta si lahko sama pri sebi razjasnila, kaj ju v resnici teži in kaj si pravzaprav želita. Ko smo pričeli s skupnimi srečanji, smo prav tako začeli z njuno zgodbo, kaj hitro pa se je tudi pokazala že zgoraj opisana dinamika njune komunikacije.

Na prvem srečanju sta se večkrat sprla glede drobnih stvari, mala nesoglasja pa so na plano potegnila stare zamere, predvsem pa stara nezaupanja.

V ospredju je stopilo nezaupanje 'ali me boš dal pred svojo mamo'. Sonja se nikoli ni dobro počutila, kadar je bila z njima Bojanova mama, v zadnjem letu pa se z njo sploh ni več pogovarjala. Bila je prepričana, da jo mama ne mara in kadarkoli je to povedala Bojanu, je le-ta rekel, da to ni res, da mama živi sama in bi ji veliko pomenilo, če bi jo kdaj obiskala. Sonja tega ni želela, zato je Bojan sam odhajal k njej. Sonji to ni bilo prav, saj se ji je zdelo, da ga mama ščuva proti njej in da bi ji moral postaviti mejo, ter se postaviti za njo. Bojana je to vedno zelo ujezilo, saj je menil, da ga želi Sonja ločiti od njegove družine, ki mu je veliko pomenila. Takoj, ko je Sonja omenila, da drži s svojo mamo, je povzdignil glas, kar je Sonjo prizadelo in zopet sta stopila v svojo »igro«.

Kot mediatorka sem zrcalila vse, kar sta mi povedala. Kadar je kdo komu skočil v besedo, sem ga pozvala, da do konca prisluhneva drugemu in da bo tudi on/ona dobil prostor, da pove kar želi. Ker sem vedno »držala besedo«, sta se zavedala, da bosta vedno imela priložnost govoriti, zato sta potrpežljivo čakala. Povzemala sem vse kar sta mi povedala in na ta način sta imela priložnost še enkrat slišati tisto, kar je rekel drugi in kar sta rekla sama.

Četudi na začetku drug drugega nista zares poslušala in slišala, sta meni skoraj brez izjeme prisluhnila, saj sem bila očitno dovolj nepristranska. Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

Na predzadnjem, četrtem srečanju, je Sonja zopet rekla, da Bojan vedno stopi na mamino stran. Izkazalo se je, da Sonja še vedno ni bila zares slišana s strani Bojana, še vedno ni imela občutka, da jo razume. Čustva so zopet postala močna na obeh straneh. Sonja je bila razočarana in žalostna, Bojan jezen in piker. Poudarila sem njuna čustva oziroma moja opažanja, kako se trenutno počutita. Vprašala sem Bojana, na kaj je jezen ter Sonjo, kaj jo najbolj boli. Takrat je Sonja prvič povedala, da jo je najbolj od vsega prizadel trenutek, ko ji je Bojanova mama na samem rekla, da ni dovolj dobra zanj in ko je to povedala Bojanu, ji le-ta tega ni verjel. Takrat se je Sonji zdelo, da jo je izdal in se odločila, da mu ne more več zaupati. Hotela je, da vpraša mamo, ali je to res, ampak tega ni želel. Občutek je imela, da bo mama vedno pred njo.

Tokrat Bojan ni stopil 'v bran' svoji mami. Vprašal je Sonjo, ali je mama res to rekla. Sonja mu je pritrdila. Rekel ji je, da jo razume, zakaj po vsem tem ni hotela do nje. Sonja mu je povedala, da jo pravzaprav mama sploh ne zanima več. Bolj jo je zanimala njegova reakcija. Vprašala sem jo, česa si želi in rekla je, da ne želi maminega opravičila, ampak da se Bojan postavi za njo, da ji pove, da sta dobra en za drugega in da si jo je on izbral in da si želi, da mama to spoštuje. Bojan je rekel, da ne želi pogrevati starih stvari, da pa bi rad, da gre z njim do mame in da mu da še eno priložnost. Da mu zaupa, da ji bo naslednjič, če bi prišlo do česa takega, verjel in se postavil za njuno zvezo. Sonja mu je rekla, da mu še ne more zaupati, da pa mu da novo priložnost in pristala na to, da z njim zopet obišče mamo.

Sonja je povedala, da ji je bilo pred mediacijo nejasno, kaj jo pravzaprav moti. Zmotile so jo drobne stvari, v resnici pa svojemu možu ni zaupala, da se je resnično zavezal njuni zvezi. Bojan je dodal, da je šele na mediaciji razumel, da njegova žena ni jezna na njegovo mamo, ampak nanj in da je imel vse niti v rokah, da to popravi, in sicer na ta način, da tudi on zaupa svoji ženi. Na mediaciji se je odprlo še nekaj stvari, kjer sta imela težave, vendar sta si Sonja in Bojan začela zaupati, da lahko te stvari rešita sama. In to je tisto, k čemur stremi mediacija, in sicer da opolnomoči ljudi, da se sami soočajo z nastalimi konflikti.

Osnova za vzpostavitev zaupanja med partnerjema se vedno začne pri zavedanju tega, kako se naš partner počuti, kar je velikokrat težko, saj se ukvarjamo predvsem s tem, kako se počutimo mi sami. Če nam ne uspe narediti tega prvega koraka, nam pri tem lahko pomaga tretja nepristranska oseba, ki pomaga širiti prostor za nove možnosti. Šele iz tega se začnejo partnerji obračati en k drugemu, razumevati svojega partnerja ter pogovarjati brez obrambe, ampak iskreno in v harmoniji.

ALI SE LAHKO POGOVORIVA?

Pred vami je nov sklop člankov, ki jih bom pripravljala za spletno revijo Sensa z naslovom Ustvarjanje harmoničnega partnerstva, objavljeni pa bodo tudi tule na Mojmirovem blogu. V člankih bom podajala, kaj lahko za vaš partnerski odnos naredite sami, in sicer preko postopka mediacije.

18.9.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Predstavljajte si deročo reko in sebe, kako stojite na bregu ter gledate na drugo stran, kjer stoji vaš »nasprotnik«. Reka je tako glasna in bučna, da komaj slišite, kaj vam tisti na drugi strani govori. Glasovi se izgubljajo, zato si besede drugega poskušate razložiti na svoj način. Prelivanje vode čez pragove in kamne se vam zdi prenevarno, da bi zabredli vanjo ter se prebili na drugo stran. Ne zaupate svojim močem, da boste varno prišli čez, prav tako ste prepričani, da vam oseba na drugi strani ne bi podala roke, če bi vas začelo odnašati skupaj s tokom. Vidite, kako je na obeh bregovih privezanih nekaj čolnov, zato pomislite, da bi stopili v enega in priveslali na drugo stran, pa si premislite. Želite si, da bi oseba na drugi strani naredila prvi korak in se podala čez brzice do vas. Počasi obupujete in najraje bi zamahnili z roko, se obrnili in odkorakali stran, v varno zavetje.

Imate kdaj tak občutek? Da stojita vsak na svojem bregu in se nikamor ne premakneta?

Da bi želeli, da je končno on tisti, ki stopi v čoln in pride do vas ali vsaj pokaže namero in dobro voljo? Se vam zdi, da ste vedno vi tisti, ki v prepiru stopite naproti drugemu, zavihtite vesla in mu ponudite roko, da stopi z vami v čoln? Želeli bi že, da se prepir konča, da lahko nadaljujete s čudovitim dnevom, ki se vam ponuja, ampak si rečete: »Ne, naj kar on nekaj narediti!« Imate uvid v izbiro, ki bi po vsej verjetnosti končala negativen občutek, pa se vam zdi, da imate bolj prav in da tokrat resnično ne boste popustili? Da samo izkorišča vašo dobro voljo?

Če imate takšne ali podobne notranje govore se je v nahrbtniku vašega partnerstva nabralo že kar nekaj navlake. Prepiri so si navadno podobni kot jajce jajcu. Vrtite se v krogu, nihče ne želi popustiti, s prstom kažeta en na drugega in iz preteklosti vlečeta primere, ki bi potrdili to, kako vama je težko. Slišite, kako vas kritizira in se poskušate obraniti napada ter rečete: »Nisem jaz kriva, ti si kriv.« Včasih pride celo do tega, da eden od vaju postane porogljiv ali pa se nekdo povsem zapre vase in iz njega težko pride kakšna beseda.

Vse to so vzorci, kako se začnejo »nerazrešljivi« konflikti.

Ljudje v uspešnih razmerjih so sposobni stvari popraviti

V vseh razmerjih lahko pride do konfliktov in odtujitve, razlika pa je ta, da so ljudje v uspešnih razmerjih sposobni stvari popraviti. Popraviti pomeni, da rečemo: »Opravičujem se ti, nisem najbolje izpeljal/a stvari, ali se lahko o tem pogovoriva?«. To je prvi korak k zavestnemu partnerstvu, k partnerstvu, kjer vladata vzajemnost in medsebojno spoštovanje. Seveda pa je pomembno, da v tako partnerstvo vstopita oba. Zato je ključnega pomena, da gesto opravičila in pripravljenost na pogovor sprejme tudi druga stran. Na tej točki se pokaže, kako kvalitetno je pravzaprav prijateljstvo med partnerjema, način soočanja s konfliktom pa je odraz vsega, kar je prisotno v partnerstvu. Zato je pomembno, da se partnerstva lotimo celostno. Tako kot je neka bolezen odraz celotnega stanja našega uma, telesa in duha, je podobno tudi, ko ustvarjamo zdravo partnerstvo. Osnova za delo s konflikti je torej vzpostavljanje pozitivne čustvene povezave.

In kje začeti? Tukaj navadno rečem »hvala bogu za konflikte«. Konflikt je namreč možen način, kako se partnerji lahko zbližajo in se bolje razumejo. Konflikt je pravzaprav lahko mehanizem za to, da se naučimo, kako resnično ljubiti drug drugega. Pokažejo nam, kje nas boli in česa si zares želimo v odnosu. Konflikti nam vedno znova dajo priložnost, da se resnično zavežemo partnerstvu in gradimo skupno življenje.

Seveda pa je ta preobrat k pozitivni čustveni povezavi in harmoniji za mnoge nepredstavljiv. Toliko se je že nabralo vsega. Kako se soočiti s konkretnim konfliktom, kako spoznati sanje našega partnerja in ga razumeti? Velikokrat je tako, da pomoč pri tem poišče najprej samo eden od partnerjev. Obrne se na psihologa, terapevta ali svetovalca. Pridobljeno zavedanje in znanje potem poskuša uresničiti v domačem okolju. Vsekakor so taki koraki več kot dobrodošli, saj novi pristopi predstavljajo svežino in tudi dejanja posameznikov lahko premikajo gore. Pa vendar pot zavestnega partnerstva, kateri se zavežeta oba, prinaša hitrejše, predvsem pa bolj trajne rešitve, saj po poti stopata skupaj ter ustvarjata skupno življenje.

Kako lahko pomaga mediacija?

Sama pri delu s pari uporabljam zdaj že vse bolj poznano metodo, ki se ji reče mediacija. Gre za postopek mirnega reševanja sporov, pri katerem tretja nepristranska oseba, mediator, pomaga ljudem, da raziščejo in razumejo medsebojne razlike, spoznajo želje in potrebe drug drugega ter razrešijo konflikte na način, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Največja prednost mediacije je ta, da partnerji, četudi še tako sprti, prostovoljno in skupaj vstopijo v zaupen proces vzpostavljanja povezave in razreševanja konfliktov, kjer lahko prevzemajo odgovornost za svoj odnos ter ob podpori mediatorja iščejo popolnoma svoje in ne vsiljene rešitve.

Na splošno o mediaciji, predvsem pa kaj lahko prispeva k zavestnemu partnerstvu, bom za vas pisala v novem sklopu člankov Ustvarjanje harmoničnega partnerstva. Podajala bom uporabne tehnike in anonimne vendar konkretne primere mojih strank, ki so preko procesa mediacije ustvarile harmonične odnose in razrešile »nerešljive« konflikte.

Mojmir Projekti 2013-14

Je pa čudovito poletje prineslo tudi odločitev, in sicer da v vizijo, za katero stojim v okviru MOJMIR MEDIACIJE, vključim tudi pomemben aspekt: KAJ LAHKO NAREDIM JAZ pri ustvarjanju lepšega svata.

Poletje nam je dalo toliko, kot smo si upali želeti in vzeti. To je vedno tako. Dobimo (samo) tisto, kar mislimo, da si zaslužimo, kar dovolimo, da pride v naše življenje. Zato ni prav nič narobe z velikimi sanjami in velikimi načrti. Seveda pa je potrebna akcija, naša prisotnost in udeleženost. Sama sem med poletjem sanjala na veliko in delala na tem, da sem v svojih izkušnjah kar se da zavestna. Zavedala pa sem se še nečesa, o čemer govori tudi Dalajlama, in sicer da samozadovoljstvo ni zadostno merilo pri ugotavljanju, ali je neka želja oziroma dejanje pozitivno ali negativno. Merilo za ločevanje pozitivnih želja oziroma dejanj od negativnih ni to ali nemudoma doživimo zadovoljstvo, temveč ali so končne posledice pozitivne ali negativne. Le-to pa od nas zahteva vztrajnost in predanost, predvsem pa vključevanje drugih ljudi v naše dobro na ta način, da je dobro tudi za njih.

Tudi letos bom v okviru MOJMIR MEDIACIJE delovala v smeri spodbujanja medosebnega dialoga, razvijanja zdravih in lepih odnosov, konstruktivne komunikacije, učenja iz konfliktov in reševanja le-teh. Na poti razvijanja teh veščin vas bom tudi v tem letu podprla s predavanji in delavnicami, mediacijskimi srečanji in preko osebnih svetovanj oziroma pogovorov z opolnomočenjem.

Je pa čudovito poletje prineslo tudi odločitev, in sicer da v vizijo, za katero stojim v okviru MOJMIR MEDIACIJE, vključim tudi pomemben aspekt: KAJ LAHKO NAREDIM JAZ pri ustvarjanju lepšega svata. V želji, da bi sledila tej poti, sem si zadala, da v ospredje postavim predvsem delovanje na področju  dela na sebi, »sproščanja« lastnih zgodb, občutka povezanosti z drugimi, predvsem pa razvijanja lastne moči miru in prevzemanja odgovornosti, torej vseh tistih področij za katere iz svojih osebnih izkušenj in izkušenj pri delu z drugimi menim, da ustvarjajo lepši svet. Sanje so velike, koraki bodo majhni, vendar dobronamerni in sigurni, predvsem pa namenjeni temu, da bodo končni rezultati pozitivni za čim več ljudi.

V znamenju novih začetkov, ki jih navadno prinese jesenski čas, se boste že 25. septembra lahko udeležili delavnice Komunikacija v osebnih odnosih: »KAJ LAHKO NAREDIM JAZ«, ki jo pripravljam skupaj z Kneipp društvom iz Vrhnike. Pripravljajo se tudi članki na temo ustvarjanja harmoničnega partnerstva in sodelovanje pri projektih povezanih z otroci, v katerih še najbolj iskreno tli želja po lepem svetu.

Sem se pa letos zavezala še eni zelo posebni stvari. Začela sem pripravljati prav poseben projekt POVEJ MI SVOJO ZGODBO, ki bo preko pogovorov potekel v obliki podporne skupine v varnem in zaupnem okolju. Okolju, kjer bodo ljudje prijazni in odprti ter bo vsakdo lahko naredil prvi korak in povedal svojo zgodbo. Zgodbo o skrivnosti, stiski, strahu, zameri, nerazumevanju.

Ideja je prišla iz predpostavke, da si ljudje želimo biti pristni, bojimo se le, da nas drugi ne bodo razumeli, da nas bodo obsojali, pomilovali, izključili in se nam smejali. Potrebujemo torej razumevanje in podporo in poistovetenje. Sama sem bila del takega procesa, ki me je osvobodil strahov in (namišljenih) preprek povezanih z zdravjem ter mi omogočil, da sem zaživela novo možnost. Zdaj bi to rada delila naprej v duhu pozitivne spremembe, ki jo lahko naša osvoboditev in zadovoljstvo prinese v medosebne odnose. Projekt je še v povojih, ampak tli zelo močno in vas bom sproti obveščala o vsem.

Za konec tega zapisa bi se rada zahvalila vsem, ki ste bili z mano na dosedanji poti in vas toplo vabim, da še naprej hodimo skupaj. Prav tako si želim, da bi se »novica« o mediaciji, potencialih, ki jih prinaša pogovor, dialog in naša lastna angažiranost, širila naprej.

Bodite veseli in čudoviti. Zadovoljstvo zaduši pohlep in širi dobroto.

Mateja

BREZ ENERGIJE NE GRE

Vloga mediatorja je po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja. Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej.

Junij 2013, časopis Ihanske Plevca

V okviru kotička sem že veliko govorila o tehnikah, ki se uporabljajo na mediaciji in s katerimi si lahko pomagate tudi sami, ko pride do nesoglasij. Večinoma črpam primere iz področja družinskih sporov, na področju katerih sem sama najbolj aktivna, vendar bi rada poudarila, da je mediacija zelo v porastu tudi v šolstvu in med mladimi, začenja se krepiti v zdravstvu in v podjetjih, nekaj najbolj odmevnih primerov je bilo vsekakor na področju okoljskih in prostorskih sporov, še vedno pa je največ mediacijskih primerov odprtih v okviru sodišč in sodišču pridružene mediacije. V Plevcah sem spregovorila tudi o procesih, ki se odvijajo tekom mediacijskih srečanj in ki krepijo posameznike ter pripeljejo do končnega zadovoljstva strank. Morda bi na tej točki še enkrat spomnila, kaj pravzaprav je mediacija. Mediacija je proces mirnega reševanja sporov, ki ob pomoči tretje nepristranske osebe, mediatorja, prispeva k razumevanju položaja obeh strank, daje možnost za predstavitev vseh stališč, želja in interesov ter udeležence podpre, da sami oblikujejo za njih ustrezne rešitve, ki so v zadovoljstvo vseh. Proces je prostovoljne narave, tako mediator kot udeleženci pa se zavežejo zaupnosti.

Mediacija ne dela čudežev, odpira pa nove možnosti. In zadnjič me je gospodična na dogodku, kjer sem predstavljala mediacijo, vprašala, zakaj je pravzaprav reševanje konfliktov ob pomoči tretje osebe za udeležence toliko lažje in bolj produktivno. Kaj je tista najbolj pomembna vloga, ki jo mediator odigra, kar najbolj prispeva k drugačni, bolj konstruktivni dinamiki pogovorov in posledično odnosov? Vsekakor na proces zbliževanja interesov in iskanja rešitev pomembno vpliva vsaka izmed tehnik, predvsem pa varno, nepristransko in zaupno okolje. Vendar pa je vloga mediatorja po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja.

Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej. Tistega, ki posluša, tistemu se popolnoma posveti. S konico očesa in zaznavanja se seveda ves čas zaveda tudi druge strani, vendar je njegovo zanimanje usmerjeno na tistega, ki tisti trenutek potrebuje podporo. In ker le-ta dobi več energije, kot jo ima navadno v težkih pogovorih na primer s partnerjem, čuti več moči, bolje prepozna, kaj ga pravzaprav teži in zmore to tudi bolj jasno in iskreno povedati. Ta trenutek je ključen. O njem sem vam že pisala. Ko eden izmed udeležencev prebije led, ko postane bolj pristen in na nek način tudi ranljiv, se v veliki meri na to odzove tudi druga stran. Morda ne takoj, vsekakor pa po tem, ko mediator tudi njej posveti svojo pozornost. S tem, ko ljudje sprejmejo tretjo osebo, ki ni vpletena v medosebno bitko, v njihov krog in jim le-ta ponudi svojo pozornost, se začnejo odvijati čisto novi procesi, ki udeležence navadno presenetijo. Kot že zgoraj opisano, postanejo bolj okrepljeni, z drugo besedo OPOLNOMOČENI, in kljub temu, da se morda zdi, da bodo kot taki še bolj stali vsak na svojem bregu, temu ni tako, saj smo ljudje iz občutka samozavesti in prave osebne moči, sposobni bolj sodelovati, spoštovati in ljubiti ter več dajati drug drugemu. Na ta način se vzpostavi nov način komuniciranja iz katerega bolj verjetno pridejo do skupnih rešitev. Ta izkušnja je popotnica za naprej. Ljudje nimajo več »izgovora«, da ne znajo drugače. Vejo, da so se sposobni sami soočiti s konfliktom in iz njega narediti nov korak v odnosu.

Mediacija konflikt vrača nazaj k ljudem, kjer je nastal in kjer leži odgovornost in sposobnost za njegovo razrešitev. Ko ljudje vidijo, da so sposobni sami rešiti konflikte, se čutijo močnejše, bolj svobodne in samozavestne. Taki ljudje pa so navadno zmožni od sebe dati več energije tudi drugim, saj se počutijo bolj izpolnjene in zadovoljne.

S to popotnico vas pospremim v poletje, ki ima že samo po sebi več energije iz katere lahko črpamo moči zase. Naprej jo damo tako, da se zanimamo za ljudi okrog sebe in jim prisluhnemo. Naš odnos do drugih namreč določa, kako se bomo razvijali in v katero smer bodo šli naši konflikti. Če bomo pozorni do drugih, bomo tudi zase dobili energijo, ki jo potrebujemo.

Pa srečno!

POGOVORI BREZ NOGAVIC

Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.

 

Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.

In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.

Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.

In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.

Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.

Pustite se presenetiti vsak dan znova.