Tag: opolnomočenje
Mediacijski primer: ME BOŠ DAL PRED SVOJO MAMO?
Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.


23.10.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ena izmed najbolj zaželenih stvari, ki jih navadno iščemo pri svojih partnerjih, je zaupanje. Ne gre le za zaupanje o zvestobi, ampak predvsem za zaupanje v to, da bo partner ob nas, ko ga bomo potrebovali, da nas bo poslušal, ko bomo žalostni ali razburjeni, da bo skrbel za našo družino in nas spoštoval.

Tako kot hvaležnost, zadovoljstvo in sreča, se tudi občutek zaupanja ne začne nikjer drugje kot v nas samih. Kljub vsemu pa se zaupanje v partnerskih odnosih gradi s sodelovanjem obeh partnerjev, in sicer v drobnih trenutkih sobivanja.

Pred kratkim sem imela na mediaciji priložnost podpreti Sonjo (32) in Bojana (36) - imena so izmišljena -, ki sta bila skupaj že več kot 5 let, k meni pa sta prišla zaradi vse pogostejših prepirov, ki so se vlekli po več ur, se včasih končali s kričanjem, jezo in verbalnim nasiljem. Sonja je velikokrat jokala, Bojan pa tega ni prenesel in je velikokrat za nekaj ur odšel od doma. Ko se je vrnil, je bila Sonja še bolj razburjena, saj se je počutila zapuščeno, kar mu je očitala. Bojan se je v takih trenutkih počutil napadenega, zato se je odzval zelo defenzivno.

Mediacijo je predlagala Sonja, saj je menila, da ob prisotnosti tretje osebe Bojan ne bo manipuliral z njo, kot se je sama izrazila. Želela je vedeti, da je za njiju še kaj upanja. Bojan se je z mediacijo strinjal. Oba sta si želela ostati skupaj, zavedala pa sta se, da če jima tokrat ne uspe, da bosta prekinila zvezo. Pri meni sta se najprej oglasila ločeno. Sonja je veliko jokala, Bojan je bil sodelovalen, občasno jezen.

Preko vprašanj sem ju spodbudila, da z mano delita svoji zgodbi oziroma kaj je tisto, zaradi česar sta prišla na mediacijo. Kot mediatorka sem jima aktivno prisluhnila, na ta način sta pridobila občutek zaupanja in razumevanja. Sledila sem njunemu toku misli in postavljala podvprašanja ter se na vse kar sta mi povedala odzvala brez sodbe, kritike ali nasvetov. Bila sem samo tam za njiju, da sta si lahko sama pri sebi razjasnila, kaj ju v resnici teži in kaj si pravzaprav želita. Ko smo pričeli s skupnimi srečanji, smo prav tako začeli z njuno zgodbo, kaj hitro pa se je tudi pokazala že zgoraj opisana dinamika njune komunikacije.

Na prvem srečanju sta se večkrat sprla glede drobnih stvari, mala nesoglasja pa so na plano potegnila stare zamere, predvsem pa stara nezaupanja.

V ospredju je stopilo nezaupanje 'ali me boš dal pred svojo mamo'. Sonja se nikoli ni dobro počutila, kadar je bila z njima Bojanova mama, v zadnjem letu pa se z njo sploh ni več pogovarjala. Bila je prepričana, da jo mama ne mara in kadarkoli je to povedala Bojanu, je le-ta rekel, da to ni res, da mama živi sama in bi ji veliko pomenilo, če bi jo kdaj obiskala. Sonja tega ni želela, zato je Bojan sam odhajal k njej. Sonji to ni bilo prav, saj se ji je zdelo, da ga mama ščuva proti njej in da bi ji moral postaviti mejo, ter se postaviti za njo. Bojana je to vedno zelo ujezilo, saj je menil, da ga želi Sonja ločiti od njegove družine, ki mu je veliko pomenila. Takoj, ko je Sonja omenila, da drži s svojo mamo, je povzdignil glas, kar je Sonjo prizadelo in zopet sta stopila v svojo »igro«.

Kot mediatorka sem zrcalila vse, kar sta mi povedala. Kadar je kdo komu skočil v besedo, sem ga pozvala, da do konca prisluhneva drugemu in da bo tudi on/ona dobil prostor, da pove kar želi. Ker sem vedno »držala besedo«, sta se zavedala, da bosta vedno imela priložnost govoriti, zato sta potrpežljivo čakala. Povzemala sem vse kar sta mi povedala in na ta način sta imela priložnost še enkrat slišati tisto, kar je rekel drugi in kar sta rekla sama.

Četudi na začetku drug drugega nista zares poslušala in slišala, sta meni skoraj brez izjeme prisluhnila, saj sem bila očitno dovolj nepristranska. Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

Na predzadnjem, četrtem srečanju, je Sonja zopet rekla, da Bojan vedno stopi na mamino stran. Izkazalo se je, da Sonja še vedno ni bila zares slišana s strani Bojana, še vedno ni imela občutka, da jo razume. Čustva so zopet postala močna na obeh straneh. Sonja je bila razočarana in žalostna, Bojan jezen in piker. Poudarila sem njuna čustva oziroma moja opažanja, kako se trenutno počutita. Vprašala sem Bojana, na kaj je jezen ter Sonjo, kaj jo najbolj boli. Takrat je Sonja prvič povedala, da jo je najbolj od vsega prizadel trenutek, ko ji je Bojanova mama na samem rekla, da ni dovolj dobra zanj in ko je to povedala Bojanu, ji le-ta tega ni verjel. Takrat se je Sonji zdelo, da jo je izdal in se odločila, da mu ne more več zaupati. Hotela je, da vpraša mamo, ali je to res, ampak tega ni želel. Občutek je imela, da bo mama vedno pred njo.

Tokrat Bojan ni stopil 'v bran' svoji mami. Vprašal je Sonjo, ali je mama res to rekla. Sonja mu je pritrdila. Rekel ji je, da jo razume, zakaj po vsem tem ni hotela do nje. Sonja mu je povedala, da jo pravzaprav mama sploh ne zanima več. Bolj jo je zanimala njegova reakcija. Vprašala sem jo, česa si želi in rekla je, da ne želi maminega opravičila, ampak da se Bojan postavi za njo, da ji pove, da sta dobra en za drugega in da si jo je on izbral in da si želi, da mama to spoštuje. Bojan je rekel, da ne želi pogrevati starih stvari, da pa bi rad, da gre z njim do mame in da mu da še eno priložnost. Da mu zaupa, da ji bo naslednjič, če bi prišlo do česa takega, verjel in se postavil za njuno zvezo. Sonja mu je rekla, da mu še ne more zaupati, da pa mu da novo priložnost in pristala na to, da z njim zopet obišče mamo.

Sonja je povedala, da ji je bilo pred mediacijo nejasno, kaj jo pravzaprav moti. Zmotile so jo drobne stvari, v resnici pa svojemu možu ni zaupala, da se je resnično zavezal njuni zvezi. Bojan je dodal, da je šele na mediaciji razumel, da njegova žena ni jezna na njegovo mamo, ampak nanj in da je imel vse niti v rokah, da to popravi, in sicer na ta način, da tudi on zaupa svoji ženi. Na mediaciji se je odprlo še nekaj stvari, kjer sta imela težave, vendar sta si Sonja in Bojan začela zaupati, da lahko te stvari rešita sama. In to je tisto, k čemur stremi mediacija, in sicer da opolnomoči ljudi, da se sami soočajo z nastalimi konflikti.

Osnova za vzpostavitev zaupanja med partnerjema se vedno začne pri zavedanju tega, kako se naš partner počuti, kar je velikokrat težko, saj se ukvarjamo predvsem s tem, kako se počutimo mi sami. Če nam ne uspe narediti tega prvega koraka, nam pri tem lahko pomaga tretja nepristranska oseba, ki pomaga širiti prostor za nove možnosti. Šele iz tega se začnejo partnerji obračati en k drugemu, razumevati svojega partnerja ter pogovarjati brez obrambe, ampak iskreno in v harmoniji.

Mojmir Projekti 2013-14
Je pa čudovito poletje prineslo tudi odločitev, in sicer da v vizijo, za katero stojim v okviru MOJMIR MEDIACIJE, vključim tudi pomemben aspekt: KAJ LAHKO NAREDIM JAZ pri ustvarjanju lepšega svata.

Poletje nam je dalo toliko, kot smo si upali želeti in vzeti. To je vedno tako. Dobimo (samo) tisto, kar mislimo, da si zaslužimo, kar dovolimo, da pride v naše življenje. Zato ni prav nič narobe z velikimi sanjami in velikimi načrti. Seveda pa je potrebna akcija, naša prisotnost in udeleženost. Sama sem med poletjem sanjala na veliko in delala na tem, da sem v svojih izkušnjah kar se da zavestna. Zavedala pa sem se še nečesa, o čemer govori tudi Dalajlama, in sicer da samozadovoljstvo ni zadostno merilo pri ugotavljanju, ali je neka želja oziroma dejanje pozitivno ali negativno. Merilo za ločevanje pozitivnih želja oziroma dejanj od negativnih ni to ali nemudoma doživimo zadovoljstvo, temveč ali so končne posledice pozitivne ali negativne. Le-to pa od nas zahteva vztrajnost in predanost, predvsem pa vključevanje drugih ljudi v naše dobro na ta način, da je dobro tudi za njih.

Tudi letos bom v okviru MOJMIR MEDIACIJE delovala v smeri spodbujanja medosebnega dialoga, razvijanja zdravih in lepih odnosov, konstruktivne komunikacije, učenja iz konfliktov in reševanja le-teh. Na poti razvijanja teh veščin vas bom tudi v tem letu podprla s predavanji in delavnicami, mediacijskimi srečanji in preko osebnih svetovanj oziroma pogovorov z opolnomočenjem.

Je pa čudovito poletje prineslo tudi odločitev, in sicer da v vizijo, za katero stojim v okviru MOJMIR MEDIACIJE, vključim tudi pomemben aspekt: KAJ LAHKO NAREDIM JAZ pri ustvarjanju lepšega svata. V želji, da bi sledila tej poti, sem si zadala, da v ospredje postavim predvsem delovanje na področju  dela na sebi, »sproščanja« lastnih zgodb, občutka povezanosti z drugimi, predvsem pa razvijanja lastne moči miru in prevzemanja odgovornosti, torej vseh tistih področij za katere iz svojih osebnih izkušenj in izkušenj pri delu z drugimi menim, da ustvarjajo lepši svet. Sanje so velike, koraki bodo majhni, vendar dobronamerni in sigurni, predvsem pa namenjeni temu, da bodo končni rezultati pozitivni za čim več ljudi.

V znamenju novih začetkov, ki jih navadno prinese jesenski čas, se boste že 25. septembra lahko udeležili delavnice Komunikacija v osebnih odnosih: »KAJ LAHKO NAREDIM JAZ«, ki jo pripravljam skupaj z Kneipp društvom iz Vrhnike. Pripravljajo se tudi članki na temo ustvarjanja harmoničnega partnerstva in sodelovanje pri projektih povezanih z otroci, v katerih še najbolj iskreno tli želja po lepem svetu.

Sem se pa letos zavezala še eni zelo posebni stvari. Začela sem pripravljati prav poseben projekt POVEJ MI SVOJO ZGODBO, ki bo preko pogovorov potekel v obliki podporne skupine v varnem in zaupnem okolju. Okolju, kjer bodo ljudje prijazni in odprti ter bo vsakdo lahko naredil prvi korak in povedal svojo zgodbo. Zgodbo o skrivnosti, stiski, strahu, zameri, nerazumevanju.

Ideja je prišla iz predpostavke, da si ljudje želimo biti pristni, bojimo se le, da nas drugi ne bodo razumeli, da nas bodo obsojali, pomilovali, izključili in se nam smejali. Potrebujemo torej razumevanje in podporo in poistovetenje. Sama sem bila del takega procesa, ki me je osvobodil strahov in (namišljenih) preprek povezanih z zdravjem ter mi omogočil, da sem zaživela novo možnost. Zdaj bi to rada delila naprej v duhu pozitivne spremembe, ki jo lahko naša osvoboditev in zadovoljstvo prinese v medosebne odnose. Projekt je še v povojih, ampak tli zelo močno in vas bom sproti obveščala o vsem.

Za konec tega zapisa bi se rada zahvalila vsem, ki ste bili z mano na dosedanji poti in vas toplo vabim, da še naprej hodimo skupaj. Prav tako si želim, da bi se »novica« o mediaciji, potencialih, ki jih prinaša pogovor, dialog in naša lastna angažiranost, širila naprej.

Bodite veseli in čudoviti. Zadovoljstvo zaduši pohlep in širi dobroto.

Mateja
BREZ ENERGIJE NE GRE
Vloga mediatorja je po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja. Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej.

Junij 2013, časopis Ihanske Plevca

V okviru kotička sem že veliko govorila o tehnikah, ki se uporabljajo na mediaciji in s katerimi si lahko pomagate tudi sami, ko pride do nesoglasij. Večinoma črpam primere iz področja družinskih sporov, na področju katerih sem sama najbolj aktivna, vendar bi rada poudarila, da je mediacija zelo v porastu tudi v šolstvu in med mladimi, začenja se krepiti v zdravstvu in v podjetjih, nekaj najbolj odmevnih primerov je bilo vsekakor na področju okoljskih in prostorskih sporov, še vedno pa je največ mediacijskih primerov odprtih v okviru sodišč in sodišču pridružene mediacije. V Plevcah sem spregovorila tudi o procesih, ki se odvijajo tekom mediacijskih srečanj in ki krepijo posameznike ter pripeljejo do končnega zadovoljstva strank. Morda bi na tej točki še enkrat spomnila, kaj pravzaprav je mediacija. Mediacija je proces mirnega reševanja sporov, ki ob pomoči tretje nepristranske osebe, mediatorja, prispeva k razumevanju položaja obeh strank, daje možnost za predstavitev vseh stališč, želja in interesov ter udeležence podpre, da sami oblikujejo za njih ustrezne rešitve, ki so v zadovoljstvo vseh. Proces je prostovoljne narave, tako mediator kot udeleženci pa se zavežejo zaupnosti.

Mediacija ne dela čudežev, odpira pa nove možnosti. In zadnjič me je gospodična na dogodku, kjer sem predstavljala mediacijo, vprašala, zakaj je pravzaprav reševanje konfliktov ob pomoči tretje osebe za udeležence toliko lažje in bolj produktivno. Kaj je tista najbolj pomembna vloga, ki jo mediator odigra, kar najbolj prispeva k drugačni, bolj konstruktivni dinamiki pogovorov in posledično odnosov? Vsekakor na proces zbliževanja interesov in iskanja rešitev pomembno vpliva vsaka izmed tehnik, predvsem pa varno, nepristransko in zaupno okolje. Vendar pa je vloga mediatorja po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja.

Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej. Tistega, ki posluša, tistemu se popolnoma posveti. S konico očesa in zaznavanja se seveda ves čas zaveda tudi druge strani, vendar je njegovo zanimanje usmerjeno na tistega, ki tisti trenutek potrebuje podporo. In ker le-ta dobi več energije, kot jo ima navadno v težkih pogovorih na primer s partnerjem, čuti več moči, bolje prepozna, kaj ga pravzaprav teži in zmore to tudi bolj jasno in iskreno povedati. Ta trenutek je ključen. O njem sem vam že pisala. Ko eden izmed udeležencev prebije led, ko postane bolj pristen in na nek način tudi ranljiv, se v veliki meri na to odzove tudi druga stran. Morda ne takoj, vsekakor pa po tem, ko mediator tudi njej posveti svojo pozornost. S tem, ko ljudje sprejmejo tretjo osebo, ki ni vpletena v medosebno bitko, v njihov krog in jim le-ta ponudi svojo pozornost, se začnejo odvijati čisto novi procesi, ki udeležence navadno presenetijo. Kot že zgoraj opisano, postanejo bolj okrepljeni, z drugo besedo OPOLNOMOČENI, in kljub temu, da se morda zdi, da bodo kot taki še bolj stali vsak na svojem bregu, temu ni tako, saj smo ljudje iz občutka samozavesti in prave osebne moči, sposobni bolj sodelovati, spoštovati in ljubiti ter več dajati drug drugemu. Na ta način se vzpostavi nov način komuniciranja iz katerega bolj verjetno pridejo do skupnih rešitev. Ta izkušnja je popotnica za naprej. Ljudje nimajo več »izgovora«, da ne znajo drugače. Vejo, da so se sposobni sami soočiti s konfliktom in iz njega narediti nov korak v odnosu.

Mediacija konflikt vrača nazaj k ljudem, kjer je nastal in kjer leži odgovornost in sposobnost za njegovo razrešitev. Ko ljudje vidijo, da so sposobni sami rešiti konflikte, se čutijo močnejše, bolj svobodne in samozavestne. Taki ljudje pa so navadno zmožni od sebe dati več energije tudi drugim, saj se počutijo bolj izpolnjene in zadovoljne.

S to popotnico vas pospremim v poletje, ki ima že samo po sebi več energije iz katere lahko črpamo moči zase. Naprej jo damo tako, da se zanimamo za ljudi okrog sebe in jim prisluhnemo. Naš odnos do drugih namreč določa, kako se bomo razvijali in v katero smer bodo šli naši konflikti. Če bomo pozorni do drugih, bomo tudi zase dobili energijo, ki jo potrebujemo.

Pa srečno!