Tag: Sensa
Mediacijski primer: KAKO DOLGO VZTRAJATI?
Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.


14.11.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ste kdaj pomislili, da se v vsakem konfliktu za vas skriva nekaj dragocenega? Nekaj, iz česar se lahko učite, poglobite zaupanje in vaše zavedanje?


Nekateri ljudje se konfliktov bojijo, drugi se jih izogibajo, tretji jih iščejo na vsakem koraku. A kamorkoli se obrnemo, se jim ne moremo povsem izogniti. So stalnica o kateri lahko rečemo, da gre za krizo v interakciji, kar za sabo potegne dva ključna elementa:

  • Prvi element, ki ga konflikt prinese, je občutek šibkosti s katerim se v naši kulturi sila težko spoprijemamo.
  • Prav zato temu sledi drugi element, in sicer da želimo zaščititi same sebe.

Imamo pa znotraj take medčloveške dinamike vedno možnost za spremembo. Prav vsi smo namreč sposobni, da obrnemo in obnovimo stvari, da ozavestimo naša dejanja in postanemo odgovorni do sebe in svojega partnerja.

Kot mediatorka se vedno zavedam (ali pa se naravnam na to), da imajo partnerji to zmožnost, da so odgovorni in da jim popolnoma zaupam pri tem. Istočasno pa se zavedam, da se odpuščanja in sprave ne da vsiliti.

Reševanje konfliktov in ustvarjanje harmoničnega partnerstva od ljudi zahteva proces v katerega vstopijo, se mu zavežejo in pri njem vztrajajo. To zadnje je pri vzpostavljanju harmoničnega partnerstva velikokrat najbolj ključno, zato bom danes predstavila primer, kjer se je prvo srečanje končalo z vprašanjem zame: "Zdaj, ko ste slišali kaj vse je narobe z nama, ali se vam zdi smiselno, da vztrajava v tej zvezi?"

K meni je prišel par, ki je bil skupaj že vrsto let, Saša (45) in Dejan (44), imela pa sta tudi dva najstniška otroka. Na mediacijo sta prišla zato, ker sta želela ostati skupaj zaradi otrok. Med njima je bilo v preteklosti prisotno fizično nasilje, ki ga je Saša tudi prijavila. Pritožba se je vlekla že več let, med njima pa se je od takrat marsikaj spremenilo. Vsak zase sta poiskala osebno pomoč in fizično nasilje se ni več ponovilo, ostalo pa je nezaupanje in grenak priokus. Doma se nista pogovarjala o tem, krepila sta vsak sebe, bala pa sta se o tem odkrito pogovoriti en z drugim.

Mediacijo sta prepoznala kot možen proces, kjer bosta deležna zaupnega okolja in sprejetosti. Na prvem srečanju sta se tako, za razliko od mnogih parov, izredno hitro odprla.

Povedala sta mi vse, kaj se je zgodilo, zaradi katerih vzorcev iz preteklosti se je to zgodilo, kako sta se počutila. Govorila sta oba, velikokrat z veliko ihto. Včasih stavki niso imeli ne repa ne glave.

Sama sem na tem srečanju veliko več poslušala in povzemala, kot pa spraševala. Na koncu pa dobila že zgoraj omenjeno vprašanje: "Je sploh smiselno vztrajati?"

Ker moja vloga, kot mediatorka, ni, da svetujem, se odločam in sodim namesto strank, sem jima to še enkrat povedala (na začetku smo šli čez vloge, ki jih ima vsakdo na mediaciji) ter dodala, da sta onadva tista, ki sta aktivna in sprejemata odločitve, jaz jima pri tem samo pomagam. To ju je vidno razočaralo. Kmalu po tem smo zaključili prvo srečanje.

Saša in Dejan se mi dolgo nista oglasila, da bi nadaljevali z mediacijo. Na tej točki moram poudariti, da so stranke večkrat na nek način razočarane, da jim mediatorji ne svetujemo. Zaradi teh pričakovanj zgubijo zaupanje v mediacijski proces, v smislu, čemu sploh služi. Navadno tega ne storim, ampak v tem primeru sem se odločila, da jima napišem sporočilo s povabilom na naslednje srečanje, kjer bi se lahko pogovarjali v smeri, kaj je za njiju smiselno da naredita. Čez nekaj dni sem prejela sporočilo, da prideta na naslednje srečanje.

Ko smo se srečali, sem povzela tisto, kar smo se pogovarjali prvič in zaključila z vprašanjem, ki sta mi ga postavila zadnjič. Tokrat sem se odločila, da jima ne bom ponavljala pravil mediacije, ampak sem ju vprašala:

"Če prav razumem, si od mene želita, da vama povem, ali vztrajati v vajini zvezi ali jo prekiniti?"

Oba sta prikimala.

"Torej se glede tega strinjata, da sem jaz tista, ki vama začrtam pot naprej?"

"Ne začrtate, samo poveste, ali je smiselno, saj vidite, da je toliko stvari in da se midva ne moreva odločiti," sta se oba strinjala.

"Kaj vaju pri tem, da se ne moreta odločiti, najbolj vznemirja, kaj je tisto zaradi česar se vama zdi, da se ne moreta odločiti?"

Naslonila sta se nazaj in razmišljala. Saša je rekla: "Ne vem."

"Ne veste, kaj je tisto, zaradi česar se ne morete odločiti?"

"Pravzaprav vem. Rada bi, da ostaneva skupaj, ampak se bojim."

"Česa?"

"Kaj bodo rekli drugi. Da me bodo obsojali, da sem nora, da ostanem skupaj z nekom, ki me je enkrat že udaril."

"Kdo bi te pa obsojal?", je vprašal Dejan začudeno.

"Saj veš, prijateljice, starši, ..." je rekla Saša. "In kaj če se spet zgodi? Potem me ne bo nihče več jemal resno."

Dejanu je šlo na jok. "Ne bom te več udaril."

"Tega ne moreš vedeti."

"Pa saj hodim na podporno skupino, berem knjige in vem, zakaj se je takrat to zgodilo in ne bom šel več nazaj."

Takrat smo se začeli pogovarjati o 'pravih' stvareh. Veliko je bilo strahu, kaj si bodo drugi mislili in kaj če se stvari ponovijo.

Mediacija je bila kar dolga, saj smo se dobili sedemkrat. Ko sta se oba čutila dovolj močna, je njuna interakcija postala bolj mirna, odločna in jasna. Bolj sta bila lahko pozorna, bolj sta zaupala, predvsem pa se nista več bala pogovarjati drug z drugim.

Sposobna sta bila videti zorni kot drug drugega in ga razumela ter si izrekla priznavanje, dogovorila pa sta se tudi za nekaj pravil medsebojne interakcije. Vse to je šlo na pot spremembe njunega odnosa. Na koncu sta se odločila, da ostaneta skupaj.

Sama pri sebi sem se na koncu še bolj zavedala tega, da mediatorji nimamo zmožnosti in pooblastil, da se odločimo, kdo bo ostal skupaj in gradil harmonično partnerstvo in kdo ne. Sem pa uvidela, da je bolje stranke peljati čez to, kot jim zapreti pot s pravili, kot sem to naredila na prvem srečanju.

Saša in Dejan sta imela že tako veliko neznank, čutila sta se nezmožna se odločiti, zato sta potrebovala odkriti, zakaj je temu tako. Vesela sem, da sta mi dala še eno priložnost, da sem popravila svoj pristop in da sta vztrajala na poti, ki bi se seveda lahko končala tudi z ločitvijo, vendar bi bila le-ta, preko mediacijskega procesa, (bolj) zavestna in mirna.

Najbolj ključno je, da vztrajate pri procesu komunikacije in iskanja rešitev, ter se šele na podlagi tega odločite, kaj bodo vaši naslednji koraki. Ne pustite, da se odločite samo na podlagi trenutnih močnih občutkov in prepričanj. Naj vam konflikt najprej pokloni tisto dragocenost, ki jo skriva v sebi - novo priložnost - ter se šele od tu naprej odločajte, kaj je za vas, vašega partnerja in vašo družino najbolje.

Mediacijski primer: ME BOŠ DAL PRED SVOJO MAMO?
Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.


23.10.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ena izmed najbolj zaželenih stvari, ki jih navadno iščemo pri svojih partnerjih, je zaupanje. Ne gre le za zaupanje o zvestobi, ampak predvsem za zaupanje v to, da bo partner ob nas, ko ga bomo potrebovali, da nas bo poslušal, ko bomo žalostni ali razburjeni, da bo skrbel za našo družino in nas spoštoval.

Tako kot hvaležnost, zadovoljstvo in sreča, se tudi občutek zaupanja ne začne nikjer drugje kot v nas samih. Kljub vsemu pa se zaupanje v partnerskih odnosih gradi s sodelovanjem obeh partnerjev, in sicer v drobnih trenutkih sobivanja.

Pred kratkim sem imela na mediaciji priložnost podpreti Sonjo (32) in Bojana (36) - imena so izmišljena -, ki sta bila skupaj že več kot 5 let, k meni pa sta prišla zaradi vse pogostejših prepirov, ki so se vlekli po več ur, se včasih končali s kričanjem, jezo in verbalnim nasiljem. Sonja je velikokrat jokala, Bojan pa tega ni prenesel in je velikokrat za nekaj ur odšel od doma. Ko se je vrnil, je bila Sonja še bolj razburjena, saj se je počutila zapuščeno, kar mu je očitala. Bojan se je v takih trenutkih počutil napadenega, zato se je odzval zelo defenzivno.

Mediacijo je predlagala Sonja, saj je menila, da ob prisotnosti tretje osebe Bojan ne bo manipuliral z njo, kot se je sama izrazila. Želela je vedeti, da je za njiju še kaj upanja. Bojan se je z mediacijo strinjal. Oba sta si želela ostati skupaj, zavedala pa sta se, da če jima tokrat ne uspe, da bosta prekinila zvezo. Pri meni sta se najprej oglasila ločeno. Sonja je veliko jokala, Bojan je bil sodelovalen, občasno jezen.

Preko vprašanj sem ju spodbudila, da z mano delita svoji zgodbi oziroma kaj je tisto, zaradi česar sta prišla na mediacijo. Kot mediatorka sem jima aktivno prisluhnila, na ta način sta pridobila občutek zaupanja in razumevanja. Sledila sem njunemu toku misli in postavljala podvprašanja ter se na vse kar sta mi povedala odzvala brez sodbe, kritike ali nasvetov. Bila sem samo tam za njiju, da sta si lahko sama pri sebi razjasnila, kaj ju v resnici teži in kaj si pravzaprav želita. Ko smo pričeli s skupnimi srečanji, smo prav tako začeli z njuno zgodbo, kaj hitro pa se je tudi pokazala že zgoraj opisana dinamika njune komunikacije.

Na prvem srečanju sta se večkrat sprla glede drobnih stvari, mala nesoglasja pa so na plano potegnila stare zamere, predvsem pa stara nezaupanja.

V ospredju je stopilo nezaupanje 'ali me boš dal pred svojo mamo'. Sonja se nikoli ni dobro počutila, kadar je bila z njima Bojanova mama, v zadnjem letu pa se z njo sploh ni več pogovarjala. Bila je prepričana, da jo mama ne mara in kadarkoli je to povedala Bojanu, je le-ta rekel, da to ni res, da mama živi sama in bi ji veliko pomenilo, če bi jo kdaj obiskala. Sonja tega ni želela, zato je Bojan sam odhajal k njej. Sonji to ni bilo prav, saj se ji je zdelo, da ga mama ščuva proti njej in da bi ji moral postaviti mejo, ter se postaviti za njo. Bojana je to vedno zelo ujezilo, saj je menil, da ga želi Sonja ločiti od njegove družine, ki mu je veliko pomenila. Takoj, ko je Sonja omenila, da drži s svojo mamo, je povzdignil glas, kar je Sonjo prizadelo in zopet sta stopila v svojo »igro«.

Kot mediatorka sem zrcalila vse, kar sta mi povedala. Kadar je kdo komu skočil v besedo, sem ga pozvala, da do konca prisluhneva drugemu in da bo tudi on/ona dobil prostor, da pove kar želi. Ker sem vedno »držala besedo«, sta se zavedala, da bosta vedno imela priložnost govoriti, zato sta potrpežljivo čakala. Povzemala sem vse kar sta mi povedala in na ta način sta imela priložnost še enkrat slišati tisto, kar je rekel drugi in kar sta rekla sama.

Četudi na začetku drug drugega nista zares poslušala in slišala, sta meni skoraj brez izjeme prisluhnila, saj sem bila očitno dovolj nepristranska. Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

Na predzadnjem, četrtem srečanju, je Sonja zopet rekla, da Bojan vedno stopi na mamino stran. Izkazalo se je, da Sonja še vedno ni bila zares slišana s strani Bojana, še vedno ni imela občutka, da jo razume. Čustva so zopet postala močna na obeh straneh. Sonja je bila razočarana in žalostna, Bojan jezen in piker. Poudarila sem njuna čustva oziroma moja opažanja, kako se trenutno počutita. Vprašala sem Bojana, na kaj je jezen ter Sonjo, kaj jo najbolj boli. Takrat je Sonja prvič povedala, da jo je najbolj od vsega prizadel trenutek, ko ji je Bojanova mama na samem rekla, da ni dovolj dobra zanj in ko je to povedala Bojanu, ji le-ta tega ni verjel. Takrat se je Sonji zdelo, da jo je izdal in se odločila, da mu ne more več zaupati. Hotela je, da vpraša mamo, ali je to res, ampak tega ni želel. Občutek je imela, da bo mama vedno pred njo.

Tokrat Bojan ni stopil 'v bran' svoji mami. Vprašal je Sonjo, ali je mama res to rekla. Sonja mu je pritrdila. Rekel ji je, da jo razume, zakaj po vsem tem ni hotela do nje. Sonja mu je povedala, da jo pravzaprav mama sploh ne zanima več. Bolj jo je zanimala njegova reakcija. Vprašala sem jo, česa si želi in rekla je, da ne želi maminega opravičila, ampak da se Bojan postavi za njo, da ji pove, da sta dobra en za drugega in da si jo je on izbral in da si želi, da mama to spoštuje. Bojan je rekel, da ne želi pogrevati starih stvari, da pa bi rad, da gre z njim do mame in da mu da še eno priložnost. Da mu zaupa, da ji bo naslednjič, če bi prišlo do česa takega, verjel in se postavil za njuno zvezo. Sonja mu je rekla, da mu še ne more zaupati, da pa mu da novo priložnost in pristala na to, da z njim zopet obišče mamo.

Sonja je povedala, da ji je bilo pred mediacijo nejasno, kaj jo pravzaprav moti. Zmotile so jo drobne stvari, v resnici pa svojemu možu ni zaupala, da se je resnično zavezal njuni zvezi. Bojan je dodal, da je šele na mediaciji razumel, da njegova žena ni jezna na njegovo mamo, ampak nanj in da je imel vse niti v rokah, da to popravi, in sicer na ta način, da tudi on zaupa svoji ženi. Na mediaciji se je odprlo še nekaj stvari, kjer sta imela težave, vendar sta si Sonja in Bojan začela zaupati, da lahko te stvari rešita sama. In to je tisto, k čemur stremi mediacija, in sicer da opolnomoči ljudi, da se sami soočajo z nastalimi konflikti.

Osnova za vzpostavitev zaupanja med partnerjema se vedno začne pri zavedanju tega, kako se naš partner počuti, kar je velikokrat težko, saj se ukvarjamo predvsem s tem, kako se počutimo mi sami. Če nam ne uspe narediti tega prvega koraka, nam pri tem lahko pomaga tretja nepristranska oseba, ki pomaga širiti prostor za nove možnosti. Šele iz tega se začnejo partnerji obračati en k drugemu, razumevati svojega partnerja ter pogovarjati brez obrambe, ampak iskreno in v harmoniji.

ALI SE LAHKO POGOVORIVA?
Pred vami je nov sklop člankov, ki jih bom pripravljala za spletno revijo Sensa z naslovom Ustvarjanje harmoničnega partnerstva, objavljeni pa bodo tudi tule na Mojmirovem blogu. V člankih bom podajala, kaj lahko za vaš partnerski odnos naredite sami, in sicer preko postopka mediacije.
18.9.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Predstavljajte si deročo reko in sebe, kako stojite na bregu ter gledate na drugo stran, kjer stoji vaš »nasprotnik«. Reka je tako glasna in bučna, da komaj slišite, kaj vam tisti na drugi strani govori. Glasovi se izgubljajo, zato si besede drugega poskušate razložiti na svoj način. Prelivanje vode čez pragove in kamne se vam zdi prenevarno, da bi zabredli vanjo ter se prebili na drugo stran. Ne zaupate svojim močem, da boste varno prišli čez, prav tako ste prepričani, da vam oseba na drugi strani ne bi podala roke, če bi vas začelo odnašati skupaj s tokom. Vidite, kako je na obeh bregovih privezanih nekaj čolnov, zato pomislite, da bi stopili v enega in priveslali na drugo stran, pa si premislite. Želite si, da bi oseba na drugi strani naredila prvi korak in se podala čez brzice do vas. Počasi obupujete in najraje bi zamahnili z roko, se obrnili in odkorakali stran, v varno zavetje.

Imate kdaj tak občutek? Da stojita vsak na svojem bregu in se nikamor ne premakneta?

Da bi želeli, da je končno on tisti, ki stopi v čoln in pride do vas ali vsaj pokaže namero in dobro voljo? Se vam zdi, da ste vedno vi tisti, ki v prepiru stopite naproti drugemu, zavihtite vesla in mu ponudite roko, da stopi z vami v čoln? Želeli bi že, da se prepir konča, da lahko nadaljujete s čudovitim dnevom, ki se vam ponuja, ampak si rečete: »Ne, naj kar on nekaj narediti!« Imate uvid v izbiro, ki bi po vsej verjetnosti končala negativen občutek, pa se vam zdi, da imate bolj prav in da tokrat resnično ne boste popustili? Da samo izkorišča vašo dobro voljo?

Če imate takšne ali podobne notranje govore se je v nahrbtniku vašega partnerstva nabralo že kar nekaj navlake. Prepiri so si navadno podobni kot jajce jajcu. Vrtite se v krogu, nihče ne želi popustiti, s prstom kažeta en na drugega in iz preteklosti vlečeta primere, ki bi potrdili to, kako vama je težko. Slišite, kako vas kritizira in se poskušate obraniti napada ter rečete: »Nisem jaz kriva, ti si kriv.« Včasih pride celo do tega, da eden od vaju postane porogljiv ali pa se nekdo povsem zapre vase in iz njega težko pride kakšna beseda.

Vse to so vzorci, kako se začnejo »nerazrešljivi« konflikti.

Ljudje v uspešnih razmerjih so sposobni stvari popraviti

V vseh razmerjih lahko pride do konfliktov in odtujitve, razlika pa je ta, da so ljudje v uspešnih razmerjih sposobni stvari popraviti. Popraviti pomeni, da rečemo: »Opravičujem se ti, nisem najbolje izpeljal/a stvari, ali se lahko o tem pogovoriva?«. To je prvi korak k zavestnemu partnerstvu, k partnerstvu, kjer vladata vzajemnost in medsebojno spoštovanje. Seveda pa je pomembno, da v tako partnerstvo vstopita oba. Zato je ključnega pomena, da gesto opravičila in pripravljenost na pogovor sprejme tudi druga stran. Na tej točki se pokaže, kako kvalitetno je pravzaprav prijateljstvo med partnerjema, način soočanja s konfliktom pa je odraz vsega, kar je prisotno v partnerstvu. Zato je pomembno, da se partnerstva lotimo celostno. Tako kot je neka bolezen odraz celotnega stanja našega uma, telesa in duha, je podobno tudi, ko ustvarjamo zdravo partnerstvo. Osnova za delo s konflikti je torej vzpostavljanje pozitivne čustvene povezave.

In kje začeti? Tukaj navadno rečem »hvala bogu za konflikte«. Konflikt je namreč možen način, kako se partnerji lahko zbližajo in se bolje razumejo. Konflikt je pravzaprav lahko mehanizem za to, da se naučimo, kako resnično ljubiti drug drugega. Pokažejo nam, kje nas boli in česa si zares želimo v odnosu. Konflikti nam vedno znova dajo priložnost, da se resnično zavežemo partnerstvu in gradimo skupno življenje.

Seveda pa je ta preobrat k pozitivni čustveni povezavi in harmoniji za mnoge nepredstavljiv. Toliko se je že nabralo vsega. Kako se soočiti s konkretnim konfliktom, kako spoznati sanje našega partnerja in ga razumeti? Velikokrat je tako, da pomoč pri tem poišče najprej samo eden od partnerjev. Obrne se na psihologa, terapevta ali svetovalca. Pridobljeno zavedanje in znanje potem poskuša uresničiti v domačem okolju. Vsekakor so taki koraki več kot dobrodošli, saj novi pristopi predstavljajo svežino in tudi dejanja posameznikov lahko premikajo gore. Pa vendar pot zavestnega partnerstva, kateri se zavežeta oba, prinaša hitrejše, predvsem pa bolj trajne rešitve, saj po poti stopata skupaj ter ustvarjata skupno življenje.

Kako lahko pomaga mediacija?

Sama pri delu s pari uporabljam zdaj že vse bolj poznano metodo, ki se ji reče mediacija. Gre za postopek mirnega reševanja sporov, pri katerem tretja nepristranska oseba, mediator, pomaga ljudem, da raziščejo in razumejo medsebojne razlike, spoznajo želje in potrebe drug drugega ter razrešijo konflikte na način, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Največja prednost mediacije je ta, da partnerji, četudi še tako sprti, prostovoljno in skupaj vstopijo v zaupen proces vzpostavljanja povezave in razreševanja konfliktov, kjer lahko prevzemajo odgovornost za svoj odnos ter ob podpori mediatorja iščejo popolnoma svoje in ne vsiljene rešitve.

Na splošno o mediaciji, predvsem pa kaj lahko prispeva k zavestnemu partnerstvu, bom za vas pisala v novem sklopu člankov Ustvarjanje harmoničnega partnerstva. Podajala bom uporabne tehnike in anonimne vendar konkretne primere mojih strank, ki so preko procesa mediacije ustvarile harmonične odnose in razrešile »nerešljive« konflikte.