RANLJIVOST – 1. del
Sočutje se rojeva iz ranljivosti in svet bogati za prijaznost, empatijo in pristne odnose.

V teh dneh sem se veliko pogovarjala o RANLJIVOSTI.


Vem, da tale december, še posebno, ker se je začel s tako čudovitimi jutri, vzbuja občutek lahkotnosti, prazničnosti in pozitivnosti in se tema o ranljivosti morda ne zdi primerna, pa vendar je to, da si upamo biti ranljivi pred sabo in drugimi, ena najpomembnejših popotnic za iskrene odnose in lepši svet, tudi v tem prazničnem času.


Ranljivost upravičeno povezujemo s strahom in nesigurnostjo. Ker tem čustvom pripisujemo negativen predznak, se ranljivosti večinoma želimo izogniti, še posebno med prijatelji, v službi, na prvem zmenku, nekateri tudi med domačimi. In zato smo mojstri igre. Pa vendar se na ta način oropamo ČUDEŽNE MOČI SOČUTJA, ki se prav tako rojeva iz ranljivosti in svet bogati za prijaznost, empatijo in pristne odnose.


Brené Brown je to povedala na čudovito preprost način:


“Vulnerability may be at the core of fear and uncertainty, but it is also the birthplace of courage and compassion – exactly what we need to help us stop lashing out and start engaging with the world from a place of worthiness; a place where empathy and kindness matter.”


Kaj vse pravzaprav pomeni biti ranljiv? Najbrž bi na to vprašanje dobili toliko odgovor, kot je ljudi, pa vendar morda lahko naštejemo nekatere:


  • Pokazati bivšemu partnerju, da ga še vedno ljubimo.

  • Povedati otrokom, da smo bolni.

  • Čakanje na (slabo) novico pri zdravniku.

  • Predlagati spolne odnose po tem, ko smo bili že večkrat zavrnjeni.

  • Priznati, da nas prizadane ostra beseda sodelavca.

  • Občutek nemoči, ko s financami ne pridemo čez mesec.

  • Stiska, ko smo zapuščeni.

  • Navezovanje stikov v novem okolju.

  • Sram, ko dela nismo dobro opravili.

  • ...

Kdaj in v kakšnih situacijah pa se vi počutite ranljivi? Kaj takrat naredite?

     
Za starše: SOOČANJE Z OTROKOVIMI MOČNIMI ČUSTVI IN ZAVRAČANJEM
Pomembno je, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti.

Ker sem že v prejšnjem post-u govorila o prepričanjih, se mi zdi članek, ki ga delim (link spodaj), ravno pravšnji. Članek se sicer ne ukvarja neposredno s prepričanji, govori pa o tem, da imajo otroci, kadar se soočajo s svojimi močnimi čustvi, tendenco po tem, da postanejo jezni in obtožujoči do tistih, ki so jim najbližje. To so navadno njihovi starši, za katere je pomembno, da se počutijo dovolj močne, da lahko svojim otrokom na ljubeč način prisluhnejo in jim tudi postavijo meje. Članek poudarja, da je od zmožnosti staršev, da se ustavijo, predihajo in najprej sebi naklonijo empatijo in razumevanje, odvisno, ali bodo prepoznali, kaj njihov otrok zares potrebuje in se ne odzivali samo na tisto, kar otroci izražajo navzven (v tem primeru zavračanje staršev v smislu "Pojdi stran!" ali "Ne maram te!").

In ravno na tej točki se mi zdi pomembno prepoznavanje naših lastnih prepričanj. Težko je namreč sprejeti in ne vzeti osebno otrokovega zavračanja, saj nam je tako naravno, da skrbimo zanj. Zgodi se torej, da se starši, ko pride do konflikta, prepustijo prepričanjem, da "so slabi starši", da "ne zmorejo sami", ... in tako ostanejo v glavi in se odzivajo defenzivno in prizadeto, kar še poveča napetost pri otrocih, saj si le-ti vedno želijo ugajati svojim staršem. In vse to krha povezavo in zaupanje med starši in otroci, ravno to pa je tisto, česar si ne želimo.

Pomembno je torej, da starši ostanejo odrasli in ne otroci, ko gre za njihove reakcije. Da čim prej prepoznajo svoja prepričanja in občutke in se na ta način iz glave preselijo v srce ter komunicirajo iz ljubečnosti. Pri tem jih lahko vprašajo: "Povej mi, kaj potrebuješ?" Na tej točki se začne vzpostavljati ponovna povezava, odpre pa se tudi možnost, da starši otrokom predstavijo različne načine, kako odpraviti odvečno napetost iz telesa, na primer, da cepetajo z nogami, skačejo gor in dol, se smejejo, se prepustijo masaži, igri z vodo, peskom ali blatom, petju in naravi.

In kot vedno ... vse to velja za vse vrste odnosov, saj tako otroci kot odrasli ne maramo, da kadar smo čustveno močno razburjeni, da nam drugi pametujejo, racionalizirajo stvari, zanikajo naše občutke ali nas usmerjajo. Prvi korak h konstruktivnosti je namreč zmožnost drugega, da prisluhne in razume. Od tu naprej je vse možno :)



http://peacefulparent.com/what-to-do-when-your-child-wont-let-you-connect/  
PREPRIČANJA SO VSEMOGOČNA
Zavedanje je trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo. In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne.

Ta teden se "igram" s PREPRIČANJI.

S prepričanji je namreč tako ... so VSEMOGOČNA. Gre za naše misli, ki imajo moč, da se vedno in znova uresničujejo ter oblikujejo celotno naše življenje. V kar smo prepričani, tisto je za nas resnica, ne glede na to, ali smo do tega prepričanja prišli preko nekega spoznanja, ali pa je prepričanje zraslo iz našega občutka.

In ker potem taka in drugačna prepričanja krojijo naš svet v katerem živimo, in če si le-tega včasih želimo spremeniti, je treba tako kot vedno začeti pri sebi. Z opazovanjem sebe in zavedanjem tega, na kaj vse prilepimo svoja prepričanja. Če smo prepričani, da nas nekdo ne mara, bomo v vsakem trenutku, ki ga preživimo s to osebo, podzavestno in zavestno iskali dokaze za to. In jih tudi našli.

ZAKAJ JE POMEMBNO PREPOZNAVATI IN SE ZAVEDATI NAŠIH PREPRIČANJ?

Ker je zavedanje trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo.

In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne. Nam prepričanje "šef me vedno samo kritizira" deluje ali ne? Nam prepričanje "vem, da me ima moj partner rad" deluje ali ne?

Zavedanje prepričanj nam torej omogoča, da prepoznamo, katere sile nam v življenju prinašajo neuspehe in katere uspehe. In od tu naprej lahko stopimo na pot zavestne spremembe v smeri, ki si jo na določenem področju želimo.



PREPRIČANJA in KONFLIKTI

"Če pride človek kakorkoli do prepričanja, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, se njegov osebni interes temu upre, vzbudi se skrb za prihodnost in človek skuša s posegom svojega lastnega hotenja doseči zaželeno. Tedaj hoče človek izsiliti zaželeno, ker je prepričan, da se bo zgodilo nezaželeno. Posledica tega je, da nezaželeno res pride."

(Martin Kojc)

Zgornji sestavek je neke vrste "recept" po katerem navadno pride do medosebnih konfliktov. Nečesa si želimo, ampak nam nekaj ali nekdo stoji na naši poti ali nam tega ne daje. S tem se v nas zbudi občutek (prepričanje), da se bo zgodilo nekaj, česar si ne želimo, čemur lahko sledijo močna čustva strahu, skrbi, nezadovoljstva, hrepenenja, zavisti, žalosti in jeze.

Ko pride do teh "negativnih" čustev, ki so pokazatelj nekih prepričanj (na primer: "Občutek imam, da me moja partnerka ignorira."), jih naši možgani zagrabijo in ne izpustijo. Opazimo samo še stvari, ki potrjujejo naše prepričanje, da nas partnerka ignorira (gre na primer stran od nas, ko ji nekaj govorimo). Iz tega velikokrat pride kritika in defenzivnost in "znajdemo" se v konfliktu.

Pomembno je, da se TRENIRAMO V ZAVEDANJU naših prepričanj, zato da jih lahko prepoznamo tudi v takih situacijah. S tem si v danem konfliktu damo izbiro, da vztrajamo v prepričanju, ki za nas ne deluje (počutimo se slabo, prepiramo se), ali pa ga spustimo od sebe in se naravnamo na novo mišljenje, ki za nas deluje.

Zavedanje je torej trampolin za spremembe. KOMUNIKACIJA pa je orodje s katerim lahko "pridobimo" novo mišljenje, saj zberemo nove informacije, okrepimo razumevanje situacije, istočasno pa preverimo svoja prepričanja in ustvarjamo nova, taka ki oblikujejo lepši odnos. V tem primeru bi lahko pogovor začeli takole: "Kadar greš stran, ko govorim, imam občutek, da me ignoriraš in zaradi tega se ne počutim dobro. Ali me res ignoriraš, ti je težko poslušati, kar ti govorim?" To je začetek, kjer govorimo iz sebe in postavimo konkretna vprašanja.


In potem se čarobnost šele začne. Uživajte v njej!

Za otroke: ČAROBNOST V MENI – 2.del
Verzi, ki so pred vami, pomagajo otrokom, da se povežejo s svojim telesom in najdejo svoj center v sebi.
Otroku počasi in s poudarki preberite naslednje verze:

»Lahko si kot reka, ki se čista in svobodna naokrog potepa….
Iz visokih gora, čez hribe in doline, vse do morja.
Tvoj dih pa, tako kot reka, čez tebe teče….
Od glave do peta, naj v tebi trepeče.

Zdaj si povezan/a z zemljo in nebom.
Lahko te občutek nasmeje ali se v tebi razjoče….
Važno je le, da te tok tvojega diha odnese kamor sam hoče.

Čutiš lahko svoje veje, ki so visoko v nebo,
s koreninami pa si globoko v zemljo.

Prisluhni še dihu v vsakem tvojem premiku….
Ga slišiš, kako poje?
Zdaj si pripravljen/a na vse dogodivščine svoje.«


Po tem, ko otrok (otroci) »razišče« in začuti svojo povezavo z zemljo, s tlemi (vaja iz 1. dela), naj si tokrat po prebranih verzih predstavlja, da čez njegove veje in liste zapiha veter. Spodbujajte ga, da visoko dvigne svoje roke ter naj s tem, ko jih ziblje sem in tja, najde svoj center.

Naj začuti, kje je njegova sredina, kje se počuti sproščeno, naj začuti svojo prožnost, vzdržljivost. Naj svoje »veje« nagiba od ene strani na drugo ter naj opazuje, kako globoko k tlom se lahko nagne, preden izgubi ravnotežje. Naj to ponovi večkrat.

Lahko mu tudi zaigrate različno glasbo, različnih ritmov in hitrosti, ter naj se giba skupaj z njo. Naj sam najde in začuti, kako se želi gibati.

Vzemite si dovolj časa in presenečeni boste, kako hitro lahko otroci najdejo svoj center, svojo točko sproščenosti in umirjenosti v sebi ter koncentracijo. To vajo lahko ponovite večkrat in sčasoma bo otrok vse hitreje izražal samega sebe in prišel do tega občutka. Poleg tega mu boste s tem dali neke vrste "sidro sproščenega občutka", na katerega se bo lahko spomnil in se nanj oprl, kadar ga bo potreboval, ter s tem krepil svojo samozavest.

Delajmo majhne korake za velike premike :)

Delno povzeto po knjigi: Trauma Through A Child's Eyes