ALI SE LAHKO POGOVORIVA?

Pred vami je nov sklop člankov, ki jih bom pripravljala za spletno revijo Sensa z naslovom Ustvarjanje harmoničnega partnerstva, objavljeni pa bodo tudi tule na Mojmirovem blogu. V člankih bom podajala, kaj lahko za vaš partnerski odnos naredite sami, in sicer preko postopka mediacije.

18.9.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Predstavljajte si deročo reko in sebe, kako stojite na bregu ter gledate na drugo stran, kjer stoji vaš »nasprotnik«. Reka je tako glasna in bučna, da komaj slišite, kaj vam tisti na drugi strani govori. Glasovi se izgubljajo, zato si besede drugega poskušate razložiti na svoj način. Prelivanje vode čez pragove in kamne se vam zdi prenevarno, da bi zabredli vanjo ter se prebili na drugo stran. Ne zaupate svojim močem, da boste varno prišli čez, prav tako ste prepričani, da vam oseba na drugi strani ne bi podala roke, če bi vas začelo odnašati skupaj s tokom. Vidite, kako je na obeh bregovih privezanih nekaj čolnov, zato pomislite, da bi stopili v enega in priveslali na drugo stran, pa si premislite. Želite si, da bi oseba na drugi strani naredila prvi korak in se podala čez brzice do vas. Počasi obupujete in najraje bi zamahnili z roko, se obrnili in odkorakali stran, v varno zavetje.

Imate kdaj tak občutek? Da stojita vsak na svojem bregu in se nikamor ne premakneta?

Da bi želeli, da je končno on tisti, ki stopi v čoln in pride do vas ali vsaj pokaže namero in dobro voljo? Se vam zdi, da ste vedno vi tisti, ki v prepiru stopite naproti drugemu, zavihtite vesla in mu ponudite roko, da stopi z vami v čoln? Želeli bi že, da se prepir konča, da lahko nadaljujete s čudovitim dnevom, ki se vam ponuja, ampak si rečete: »Ne, naj kar on nekaj narediti!« Imate uvid v izbiro, ki bi po vsej verjetnosti končala negativen občutek, pa se vam zdi, da imate bolj prav in da tokrat resnično ne boste popustili? Da samo izkorišča vašo dobro voljo?

Če imate takšne ali podobne notranje govore se je v nahrbtniku vašega partnerstva nabralo že kar nekaj navlake. Prepiri so si navadno podobni kot jajce jajcu. Vrtite se v krogu, nihče ne želi popustiti, s prstom kažeta en na drugega in iz preteklosti vlečeta primere, ki bi potrdili to, kako vama je težko. Slišite, kako vas kritizira in se poskušate obraniti napada ter rečete: »Nisem jaz kriva, ti si kriv.« Včasih pride celo do tega, da eden od vaju postane porogljiv ali pa se nekdo povsem zapre vase in iz njega težko pride kakšna beseda.

Vse to so vzorci, kako se začnejo »nerazrešljivi« konflikti.

Ljudje v uspešnih razmerjih so sposobni stvari popraviti

V vseh razmerjih lahko pride do konfliktov in odtujitve, razlika pa je ta, da so ljudje v uspešnih razmerjih sposobni stvari popraviti. Popraviti pomeni, da rečemo: »Opravičujem se ti, nisem najbolje izpeljal/a stvari, ali se lahko o tem pogovoriva?«. To je prvi korak k zavestnemu partnerstvu, k partnerstvu, kjer vladata vzajemnost in medsebojno spoštovanje. Seveda pa je pomembno, da v tako partnerstvo vstopita oba. Zato je ključnega pomena, da gesto opravičila in pripravljenost na pogovor sprejme tudi druga stran. Na tej točki se pokaže, kako kvalitetno je pravzaprav prijateljstvo med partnerjema, način soočanja s konfliktom pa je odraz vsega, kar je prisotno v partnerstvu. Zato je pomembno, da se partnerstva lotimo celostno. Tako kot je neka bolezen odraz celotnega stanja našega uma, telesa in duha, je podobno tudi, ko ustvarjamo zdravo partnerstvo. Osnova za delo s konflikti je torej vzpostavljanje pozitivne čustvene povezave.

In kje začeti? Tukaj navadno rečem »hvala bogu za konflikte«. Konflikt je namreč možen način, kako se partnerji lahko zbližajo in se bolje razumejo. Konflikt je pravzaprav lahko mehanizem za to, da se naučimo, kako resnično ljubiti drug drugega. Pokažejo nam, kje nas boli in česa si zares želimo v odnosu. Konflikti nam vedno znova dajo priložnost, da se resnično zavežemo partnerstvu in gradimo skupno življenje.

Seveda pa je ta preobrat k pozitivni čustveni povezavi in harmoniji za mnoge nepredstavljiv. Toliko se je že nabralo vsega. Kako se soočiti s konkretnim konfliktom, kako spoznati sanje našega partnerja in ga razumeti? Velikokrat je tako, da pomoč pri tem poišče najprej samo eden od partnerjev. Obrne se na psihologa, terapevta ali svetovalca. Pridobljeno zavedanje in znanje potem poskuša uresničiti v domačem okolju. Vsekakor so taki koraki več kot dobrodošli, saj novi pristopi predstavljajo svežino in tudi dejanja posameznikov lahko premikajo gore. Pa vendar pot zavestnega partnerstva, kateri se zavežeta oba, prinaša hitrejše, predvsem pa bolj trajne rešitve, saj po poti stopata skupaj ter ustvarjata skupno življenje.

Kako lahko pomaga mediacija?

Sama pri delu s pari uporabljam zdaj že vse bolj poznano metodo, ki se ji reče mediacija. Gre za postopek mirnega reševanja sporov, pri katerem tretja nepristranska oseba, mediator, pomaga ljudem, da raziščejo in razumejo medsebojne razlike, spoznajo želje in potrebe drug drugega ter razrešijo konflikte na način, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Največja prednost mediacije je ta, da partnerji, četudi še tako sprti, prostovoljno in skupaj vstopijo v zaupen proces vzpostavljanja povezave in razreševanja konfliktov, kjer lahko prevzemajo odgovornost za svoj odnos ter ob podpori mediatorja iščejo popolnoma svoje in ne vsiljene rešitve.

Na splošno o mediaciji, predvsem pa kaj lahko prispeva k zavestnemu partnerstvu, bom za vas pisala v novem sklopu člankov Ustvarjanje harmoničnega partnerstva. Podajala bom uporabne tehnike in anonimne vendar konkretne primere mojih strank, ki so preko procesa mediacije ustvarile harmonične odnose in razrešile »nerešljive« konflikte.

Mojmir Projekti 2013-14

Je pa čudovito poletje prineslo tudi odločitev, in sicer da v vizijo, za katero stojim v okviru MOJMIR MEDIACIJE, vključim tudi pomemben aspekt: KAJ LAHKO NAREDIM JAZ pri ustvarjanju lepšega svata.

Poletje nam je dalo toliko, kot smo si upali želeti in vzeti. To je vedno tako. Dobimo (samo) tisto, kar mislimo, da si zaslužimo, kar dovolimo, da pride v naše življenje. Zato ni prav nič narobe z velikimi sanjami in velikimi načrti. Seveda pa je potrebna akcija, naša prisotnost in udeleženost. Sama sem med poletjem sanjala na veliko in delala na tem, da sem v svojih izkušnjah kar se da zavestna. Zavedala pa sem se še nečesa, o čemer govori tudi Dalajlama, in sicer da samozadovoljstvo ni zadostno merilo pri ugotavljanju, ali je neka želja oziroma dejanje pozitivno ali negativno. Merilo za ločevanje pozitivnih želja oziroma dejanj od negativnih ni to ali nemudoma doživimo zadovoljstvo, temveč ali so končne posledice pozitivne ali negativne. Le-to pa od nas zahteva vztrajnost in predanost, predvsem pa vključevanje drugih ljudi v naše dobro na ta način, da je dobro tudi za njih.

Tudi letos bom v okviru MOJMIR MEDIACIJE delovala v smeri spodbujanja medosebnega dialoga, razvijanja zdravih in lepih odnosov, konstruktivne komunikacije, učenja iz konfliktov in reševanja le-teh. Na poti razvijanja teh veščin vas bom tudi v tem letu podprla s predavanji in delavnicami, mediacijskimi srečanji in preko osebnih svetovanj oziroma pogovorov z opolnomočenjem.

Je pa čudovito poletje prineslo tudi odločitev, in sicer da v vizijo, za katero stojim v okviru MOJMIR MEDIACIJE, vključim tudi pomemben aspekt: KAJ LAHKO NAREDIM JAZ pri ustvarjanju lepšega svata. V želji, da bi sledila tej poti, sem si zadala, da v ospredje postavim predvsem delovanje na področju  dela na sebi, »sproščanja« lastnih zgodb, občutka povezanosti z drugimi, predvsem pa razvijanja lastne moči miru in prevzemanja odgovornosti, torej vseh tistih področij za katere iz svojih osebnih izkušenj in izkušenj pri delu z drugimi menim, da ustvarjajo lepši svet. Sanje so velike, koraki bodo majhni, vendar dobronamerni in sigurni, predvsem pa namenjeni temu, da bodo končni rezultati pozitivni za čim več ljudi.

V znamenju novih začetkov, ki jih navadno prinese jesenski čas, se boste že 25. septembra lahko udeležili delavnice Komunikacija v osebnih odnosih: »KAJ LAHKO NAREDIM JAZ«, ki jo pripravljam skupaj z Kneipp društvom iz Vrhnike. Pripravljajo se tudi članki na temo ustvarjanja harmoničnega partnerstva in sodelovanje pri projektih povezanih z otroci, v katerih še najbolj iskreno tli želja po lepem svetu.

Sem se pa letos zavezala še eni zelo posebni stvari. Začela sem pripravljati prav poseben projekt POVEJ MI SVOJO ZGODBO, ki bo preko pogovorov potekel v obliki podporne skupine v varnem in zaupnem okolju. Okolju, kjer bodo ljudje prijazni in odprti ter bo vsakdo lahko naredil prvi korak in povedal svojo zgodbo. Zgodbo o skrivnosti, stiski, strahu, zameri, nerazumevanju.

Ideja je prišla iz predpostavke, da si ljudje želimo biti pristni, bojimo se le, da nas drugi ne bodo razumeli, da nas bodo obsojali, pomilovali, izključili in se nam smejali. Potrebujemo torej razumevanje in podporo in poistovetenje. Sama sem bila del takega procesa, ki me je osvobodil strahov in (namišljenih) preprek povezanih z zdravjem ter mi omogočil, da sem zaživela novo možnost. Zdaj bi to rada delila naprej v duhu pozitivne spremembe, ki jo lahko naša osvoboditev in zadovoljstvo prinese v medosebne odnose. Projekt je še v povojih, ampak tli zelo močno in vas bom sproti obveščala o vsem.

Za konec tega zapisa bi se rada zahvalila vsem, ki ste bili z mano na dosedanji poti in vas toplo vabim, da še naprej hodimo skupaj. Prav tako si želim, da bi se »novica« o mediaciji, potencialih, ki jih prinaša pogovor, dialog in naša lastna angažiranost, širila naprej.

Bodite veseli in čudoviti. Zadovoljstvo zaduši pohlep in širi dobroto.

Mateja

BREZ ENERGIJE NE GRE

Vloga mediatorja je po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja. Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej.

Junij 2013, časopis Ihanske Plevca

V okviru kotička sem že veliko govorila o tehnikah, ki se uporabljajo na mediaciji in s katerimi si lahko pomagate tudi sami, ko pride do nesoglasij. Večinoma črpam primere iz področja družinskih sporov, na področju katerih sem sama najbolj aktivna, vendar bi rada poudarila, da je mediacija zelo v porastu tudi v šolstvu in med mladimi, začenja se krepiti v zdravstvu in v podjetjih, nekaj najbolj odmevnih primerov je bilo vsekakor na področju okoljskih in prostorskih sporov, še vedno pa je največ mediacijskih primerov odprtih v okviru sodišč in sodišču pridružene mediacije. V Plevcah sem spregovorila tudi o procesih, ki se odvijajo tekom mediacijskih srečanj in ki krepijo posameznike ter pripeljejo do končnega zadovoljstva strank. Morda bi na tej točki še enkrat spomnila, kaj pravzaprav je mediacija. Mediacija je proces mirnega reševanja sporov, ki ob pomoči tretje nepristranske osebe, mediatorja, prispeva k razumevanju položaja obeh strank, daje možnost za predstavitev vseh stališč, želja in interesov ter udeležence podpre, da sami oblikujejo za njih ustrezne rešitve, ki so v zadovoljstvo vseh. Proces je prostovoljne narave, tako mediator kot udeleženci pa se zavežejo zaupnosti.

Mediacija ne dela čudežev, odpira pa nove možnosti. In zadnjič me je gospodična na dogodku, kjer sem predstavljala mediacijo, vprašala, zakaj je pravzaprav reševanje konfliktov ob pomoči tretje osebe za udeležence toliko lažje in bolj produktivno. Kaj je tista najbolj pomembna vloga, ki jo mediator odigra, kar najbolj prispeva k drugačni, bolj konstruktivni dinamiki pogovorov in posledično odnosov? Vsekakor na proces zbliževanja interesov in iskanja rešitev pomembno vpliva vsaka izmed tehnik, predvsem pa varno, nepristransko in zaupno okolje. Vendar pa je vloga mediatorja po mojem mnenju ključnega pomena predvsem zato, ker udeležencem daje točno tisto, zaradi česar so pravzaprav v konfliktu. V mislih imam pozornost, ki jim jo mediator nameni preko poslušanja, odprtosti, zanimanja in razumevanja.

Gre za neke vrste energijo, ki jo mediator usmeri proti vsakemu udeležencu posebej. Tistega, ki posluša, tistemu se popolnoma posveti. S konico očesa in zaznavanja se seveda ves čas zaveda tudi druge strani, vendar je njegovo zanimanje usmerjeno na tistega, ki tisti trenutek potrebuje podporo. In ker le-ta dobi več energije, kot jo ima navadno v težkih pogovorih na primer s partnerjem, čuti več moči, bolje prepozna, kaj ga pravzaprav teži in zmore to tudi bolj jasno in iskreno povedati. Ta trenutek je ključen. O njem sem vam že pisala. Ko eden izmed udeležencev prebije led, ko postane bolj pristen in na nek način tudi ranljiv, se v veliki meri na to odzove tudi druga stran. Morda ne takoj, vsekakor pa po tem, ko mediator tudi njej posveti svojo pozornost. S tem, ko ljudje sprejmejo tretjo osebo, ki ni vpletena v medosebno bitko, v njihov krog in jim le-ta ponudi svojo pozornost, se začnejo odvijati čisto novi procesi, ki udeležence navadno presenetijo. Kot že zgoraj opisano, postanejo bolj okrepljeni, z drugo besedo OPOLNOMOČENI, in kljub temu, da se morda zdi, da bodo kot taki še bolj stali vsak na svojem bregu, temu ni tako, saj smo ljudje iz občutka samozavesti in prave osebne moči, sposobni bolj sodelovati, spoštovati in ljubiti ter več dajati drug drugemu. Na ta način se vzpostavi nov način komuniciranja iz katerega bolj verjetno pridejo do skupnih rešitev. Ta izkušnja je popotnica za naprej. Ljudje nimajo več »izgovora«, da ne znajo drugače. Vejo, da so se sposobni sami soočiti s konfliktom in iz njega narediti nov korak v odnosu.

Mediacija konflikt vrača nazaj k ljudem, kjer je nastal in kjer leži odgovornost in sposobnost za njegovo razrešitev. Ko ljudje vidijo, da so sposobni sami rešiti konflikte, se čutijo močnejše, bolj svobodne in samozavestne. Taki ljudje pa so navadno zmožni od sebe dati več energije tudi drugim, saj se počutijo bolj izpolnjene in zadovoljne.

S to popotnico vas pospremim v poletje, ki ima že samo po sebi več energije iz katere lahko črpamo moči zase. Naprej jo damo tako, da se zanimamo za ljudi okrog sebe in jim prisluhnemo. Naš odnos do drugih namreč določa, kako se bomo razvijali in v katero smer bodo šli naši konflikti. Če bomo pozorni do drugih, bomo tudi zase dobili energijo, ki jo potrebujemo.

Pa srečno!

POGOVORI BREZ NOGAVIC

Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.

 

Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.

In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.

Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.

In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.

Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.

Pustite se presenetiti vsak dan znova.