Mojmir Mediacije » Komunikacija

Troje vrat

Mateja — Wed, 28 May 2014 17:39:21 +0000

Če besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Najpomembnejša v stavkih je pravzaprav tišina pred in med besedami. S tišino, tudi če čisto kratko, si daste priložnost, da misli ne "padejo" kar iz vas, ampak postanejo jasne, resnične, fokusirane in prijazne (če tako izberete). In te misli, postanejo besede. Besede postanejo dejanja. Dejanja ustvarjajo odnos in ljubezen.

Zato naj grejo vaše misli čim večkrat čez troje vrat in pri vratih se vprašajte:

1. vrata: Je to moja resnica? Res tako čutim? Res v to verjamem?
2. vrata: Je potrebno, da to povem? Ali zares moram govoriti o tem?
3. vrata: Je to, kar bom rekel/rekla, prijazno do mene in drugega?

Na ta način prisluhnete sami sebi, začutite samega sebe, (ne)ljubezen in (ne)spoštljivost, ki je v vas. In imate možnost izbirati, kakšen odnos si želite. Vse se namreč začne in konča pri vas. Vi ustvarjate vaše odnose, konflikte in ljubeče trenutke. Seveda v sodelovanju z drugimi, vendar ne čakajte, da drugi naredijo prvi korak.

Velikokrat mi na mediaciji kdo reče: "Vedno jaz začnem z reševanjem stvari, on/ona kar čaka." Verjamem, da to prinaša stisko, dvom, negotovost, občutek, da ste za vse sami. Vendar zakaj ne bi začel tisti, ki zna in zmore? V čem je pravzaprav razlika? Je in ni. Ampak tako pač je ta trenutek. Zopet vi izbirate. Seveda mora na neki točki druga stran stopiti korak proti vam, da bi skupaj gradili naprej in duhovno rastli. Bodite pa vi tisti, ki prvi zberete pogum in moč ter izrazite svoje misli, ki grejo čez troje vrat.

Če besede nepremišljeno in brez vibracije z vašim srcem derejo iz vas, ste prepuščeni zgolj vašemu trenutnemu počutju, ki ne nujno odraža tisto, kar si zares želite, k čemur stremite in kar čutite. Če pa besede podajate premišljeno, ljubeče, iz sebe in jasno, začnete ustvarjati zavesten odnos in prispevate k miru v vas in pri drugih.

Pa veselo odpiranje vrat

PREPRIČANJA SO VSEMOGOČNA

Mateja — Thu, 05 Dec 2013 11:29:44 +0000

Zavedanje je trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo. In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne.

Ta teden se "igram" s PREPRIČANJI.

S prepričanji je namreč tako ... so VSEMOGOČNA. Gre za naše misli, ki imajo moč, da se vedno in znova uresničujejo ter oblikujejo celotno naše življenje. V kar smo prepričani, tisto je za nas resnica, ne glede na to, ali smo do tega prepričanja prišli preko nekega spoznanja, ali pa je prepričanje zraslo iz našega občutka.

In ker potem taka in drugačna prepričanja krojijo naš svet v katerem živimo, in če si le-tega včasih želimo spremeniti, je treba tako kot vedno začeti pri sebi. Z opazovanjem sebe in zavedanjem tega, na kaj vse prilepimo svoja prepričanja. Če smo prepričani, da nas nekdo ne mara, bomo v vsakem trenutku, ki ga preživimo s to osebo, podzavestno in zavestno iskali dokaze za to. In jih tudi našli.

ZAKAJ JE POMEMBNO PREPOZNAVATI IN SE ZAVEDATI NAŠIH PREPRIČANJ?

Ker je zavedanje trampolin za potencialne spremembe. Takšna kot so naša prepričanja o nas samih, o drugih ljudeh in življenju na splošno, to sem nam tudi dogaja, to živimo, tako se odzivamo v konfliktu, take medsebojne odnose imamo.

In če prepoznavamo prepričanja, lahko tudi vidimo, ali nam v življenju delujejo ali ne. Nam prepričanje "šef me vedno samo kritizira" deluje ali ne? Nam prepričanje "vem, da me ima moj partner rad" deluje ali ne?

Zavedanje prepričanj nam torej omogoča, da prepoznamo, katere sile nam v življenju prinašajo neuspehe in katere uspehe. In od tu naprej lahko stopimo na pot zavestne spremembe v smeri, ki si jo na določenem področju želimo.

PREPRIČANJA in KONFLIKTI

"Če pride človek kakorkoli do prepričanja, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, se njegov osebni interes temu upre, vzbudi se skrb za prihodnost in človek skuša s posegom svojega lastnega hotenja doseči zaželeno. Tedaj hoče človek izsiliti zaželeno, ker je prepričan, da se bo zgodilo nezaželeno. Posledica tega je, da nezaželeno res pride."

(Martin Kojc)

Zgornji sestavek je neke vrste "recept" po katerem navadno pride do medosebnih konfliktov. Nečesa si želimo, ampak nam nekaj ali nekdo stoji na naši poti ali nam tega ne daje. S tem se v nas zbudi občutek (prepričanje), da se bo zgodilo nekaj, česar si ne želimo, čemur lahko sledijo močna čustva strahu, skrbi, nezadovoljstva, hrepenenja, zavisti, žalosti in jeze.

Ko pride do teh "negativnih" čustev, ki so pokazatelj nekih prepričanj (na primer: "Občutek imam, da me moja partnerka ignorira."), jih naši možgani zagrabijo in ne izpustijo. Opazimo samo še stvari, ki potrjujejo naše prepričanje, da nas partnerka ignorira (gre na primer stran od nas, ko ji nekaj govorimo). Iz tega velikokrat pride kritika in defenzivnost in "znajdemo" se v konfliktu.

Pomembno je, da se TRENIRAMO V ZAVEDANJU naših prepričanj, zato da jih lahko prepoznamo tudi v takih situacijah. S tem si v danem konfliktu damo izbiro, da vztrajamo v prepričanju, ki za nas ne deluje (počutimo se slabo, prepiramo se), ali pa ga spustimo od sebe in se naravnamo na novo mišljenje, ki za nas deluje.

Zavedanje je torej trampolin za spremembe. KOMUNIKACIJA pa je orodje s katerim lahko "pridobimo" novo mišljenje, saj zberemo nove informacije, okrepimo razumevanje situacije, istočasno pa preverimo svoja prepričanja in ustvarjamo nova, taka ki oblikujejo lepši odnos. V tem primeru bi lahko pogovor začeli takole: "Kadar greš stran, ko govorim, imam občutek, da me ignoriraš in zaradi tega se ne počutim dobro. Ali me res ignoriraš, ti je težko poslušati, kar ti govorim?" To je začetek, kjer govorimo iz sebe in postavimo konkretna vprašanja.

In potem se čarobnost šele začne. Uživajte v njej!

Za otroke: AKTIVNO PREŽIVLJANJE DEŽEVNIH DNI

Mateja — Tue, 12 Nov 2013 16:27:43 +0000

Ideja za preživljanje aktivnega časa z otroci na deževen dan - ogled prikupne animacije na temo medsebojnega spoštovanja in reševanja konfliktov ter predlogi za pogovor z otrokom.

Primerno za otroke med 3 in 9 letom starosti.

Skupaj z otroci si poglejte kratko animacijo The Olive Branch - FOOD. Po koncu začnite pogovor o zgodbi z namenom učenja reševanja konfliktov in razvijanja medsebojnega spoštovanja. Otroci naj s svojimi besedami povejo, kaj se je zgodilo med prijateljema Rumenkom in Rdečkom, prepoznajo naj, kdaj je prišlo do nesoglasja, kako sta se z njim najprej soočila in kako sta dosegla rešitev ter kakšna je bila. Prepoznajo naj tudi, kako sta se prijatelja počutila. Pri tem si lahko pri mlajših otrocih pomagate tako, da na primernih mestih ustavite animacijo, da prepoznajo izraz in govorico telesa. Pogovarjate se lahko tudi o tem, kako bi oni delovali in se počutili v taki situaciji.

Predlogi za razgovor z otrokom:

Kakšen je bil Rumenko na začetku risanke?

Kje je sedel Rdečko?

Kaj se je zgodilo, ko je dozorela prva oliva?

Kako se je ob tem počutil Rumenko?

Kaj se je dogajalo, ko so dozorele še ostale olive?

Česa sta se bala prijatelja?

Zakaj sta bila Rumenko in Rdečko utrujena?

Kaj bi se zgodilo, če bi prijatelja še naprej tekmovala med sabo?

Kdo je prvi dobil idejo za rešitev?

Kako sta rešila problem?

Kako sta se ob tem počutila?

Kakšna sta bila pri tem en do drugega?

Vprašanja seveda lahko prilagodite sposobnosti in starosti otroka.

Jesen je super za take stvari.

Uživajte!

Mediacijski primer: ME BOŠ DAL PRED SVOJO MAMO?

Mateja — Tue, 29 Oct 2013 15:15:36 +0000

Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

23.10.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Ena izmed najbolj zaželenih stvari, ki jih navadno iščemo pri svojih partnerjih, je zaupanje. Ne gre le za zaupanje o zvestobi, ampak predvsem za zaupanje v to, da bo partner ob nas, ko ga bomo potrebovali, da nas bo poslušal, ko bomo žalostni ali razburjeni, da bo skrbel za našo družino in nas spoštoval.

Tako kot hvaležnost, zadovoljstvo in sreča, se tudi občutek zaupanja ne začne nikjer drugje kot v nas samih. Kljub vsemu pa se zaupanje v partnerskih odnosih gradi s sodelovanjem obeh partnerjev, in sicer v drobnih trenutkih sobivanja.

Pred kratkim sem imela na mediaciji priložnost podpreti Sonjo (32) in Bojana (36) - imena so izmišljena -, ki sta bila skupaj že več kot 5 let, k meni pa sta prišla zaradi vse pogostejših prepirov, ki so se vlekli po več ur, se včasih končali s kričanjem, jezo in verbalnim nasiljem. Sonja je velikokrat jokala, Bojan pa tega ni prenesel in je velikokrat za nekaj ur odšel od doma. Ko se je vrnil, je bila Sonja še bolj razburjena, saj se je počutila zapuščeno, kar mu je očitala. Bojan se je v takih trenutkih počutil napadenega, zato se je odzval zelo defenzivno.

Mediacijo je predlagala Sonja, saj je menila, da ob prisotnosti tretje osebe Bojan ne bo manipuliral z njo, kot se je sama izrazila. Želela je vedeti, da je za njiju še kaj upanja. Bojan se je z mediacijo strinjal. Oba sta si želela ostati skupaj, zavedala pa sta se, da če jima tokrat ne uspe, da bosta prekinila zvezo. Pri meni sta se najprej oglasila ločeno. Sonja je veliko jokala, Bojan je bil sodelovalen, občasno jezen.

Preko vprašanj sem ju spodbudila, da z mano delita svoji zgodbi oziroma kaj je tisto, zaradi česar sta prišla na mediacijo. Kot mediatorka sem jima aktivno prisluhnila, na ta način sta pridobila občutek zaupanja in razumevanja. Sledila sem njunemu toku misli in postavljala podvprašanja ter se na vse kar sta mi povedala odzvala brez sodbe, kritike ali nasvetov. Bila sem samo tam za njiju, da sta si lahko sama pri sebi razjasnila, kaj ju v resnici teži in kaj si pravzaprav želita. Ko smo pričeli s skupnimi srečanji, smo prav tako začeli z njuno zgodbo, kaj hitro pa se je tudi pokazala že zgoraj opisana dinamika njune komunikacije.

Na prvem srečanju sta se večkrat sprla glede drobnih stvari, mala nesoglasja pa so na plano potegnila stare zamere, predvsem pa stara nezaupanja.

V ospredju je stopilo nezaupanje 'ali me boš dal pred svojo mamo'. Sonja se nikoli ni dobro počutila, kadar je bila z njima Bojanova mama, v zadnjem letu pa se z njo sploh ni več pogovarjala. Bila je prepričana, da jo mama ne mara in kadarkoli je to povedala Bojanu, je le-ta rekel, da to ni res, da mama živi sama in bi ji veliko pomenilo, če bi jo kdaj obiskala. Sonja tega ni želela, zato je Bojan sam odhajal k njej. Sonji to ni bilo prav, saj se ji je zdelo, da ga mama ščuva proti njej in da bi ji moral postaviti mejo, ter se postaviti za njo. Bojana je to vedno zelo ujezilo, saj je menil, da ga želi Sonja ločiti od njegove družine, ki mu je veliko pomenila. Takoj, ko je Sonja omenila, da drži s svojo mamo, je povzdignil glas, kar je Sonjo prizadelo in zopet sta stopila v svojo »igro«.

Kot mediatorka sem zrcalila vse, kar sta mi povedala. Kadar je kdo komu skočil v besedo, sem ga pozvala, da do konca prisluhneva drugemu in da bo tudi on/ona dobil prostor, da pove kar želi. Ker sem vedno »držala besedo«, sta se zavedala, da bosta vedno imela priložnost govoriti, zato sta potrpežljivo čakala. Povzemala sem vse kar sta mi povedala in na ta način sta imela priložnost še enkrat slišati tisto, kar je rekel drugi in kar sta rekla sama.

Četudi na začetku drug drugega nista zares poslušala in slišala, sta meni skoraj brez izjeme prisluhnila, saj sem bila očitno dovolj nepristranska. Sčasoma sta začela poslušati tudi drug drugega. Njuna dinamika komuniciranja se je preko srečanj spreminjala, na nek način se je upočasnila, reakcije so dobile več prostora in zato sta tudi izrekla manj besed, ki jih pravzaprav nista želela. Besede niso več bruhale iz njiju, zato sta se lahko zavedala, kaj govorita, predvsem pa sta se začela zavedati, kako se počutita in kako se počuti druga stran.

Na predzadnjem, četrtem srečanju, je Sonja zopet rekla, da Bojan vedno stopi na mamino stran. Izkazalo se je, da Sonja še vedno ni bila zares slišana s strani Bojana, še vedno ni imela občutka, da jo razume. Čustva so zopet postala močna na obeh straneh. Sonja je bila razočarana in žalostna, Bojan jezen in piker. Poudarila sem njuna čustva oziroma moja opažanja, kako se trenutno počutita. Vprašala sem Bojana, na kaj je jezen ter Sonjo, kaj jo najbolj boli. Takrat je Sonja prvič povedala, da jo je najbolj od vsega prizadel trenutek, ko ji je Bojanova mama na samem rekla, da ni dovolj dobra zanj in ko je to povedala Bojanu, ji le-ta tega ni verjel. Takrat se je Sonji zdelo, da jo je izdal in se odločila, da mu ne more več zaupati. Hotela je, da vpraša mamo, ali je to res, ampak tega ni želel. Občutek je imela, da bo mama vedno pred njo.

Tokrat Bojan ni stopil 'v bran' svoji mami. Vprašal je Sonjo, ali je mama res to rekla. Sonja mu je pritrdila. Rekel ji je, da jo razume, zakaj po vsem tem ni hotela do nje. Sonja mu je povedala, da jo pravzaprav mama sploh ne zanima več. Bolj jo je zanimala njegova reakcija. Vprašala sem jo, česa si želi in rekla je, da ne želi maminega opravičila, ampak da se Bojan postavi za njo, da ji pove, da sta dobra en za drugega in da si jo je on izbral in da si želi, da mama to spoštuje. Bojan je rekel, da ne želi pogrevati starih stvari, da pa bi rad, da gre z njim do mame in da mu da še eno priložnost. Da mu zaupa, da ji bo naslednjič, če bi prišlo do česa takega, verjel in se postavil za njuno zvezo. Sonja mu je rekla, da mu še ne more zaupati, da pa mu da novo priložnost in pristala na to, da z njim zopet obišče mamo.

Sonja je povedala, da ji je bilo pred mediacijo nejasno, kaj jo pravzaprav moti. Zmotile so jo drobne stvari, v resnici pa svojemu možu ni zaupala, da se je resnično zavezal njuni zvezi. Bojan je dodal, da je šele na mediaciji razumel, da njegova žena ni jezna na njegovo mamo, ampak nanj in da je imel vse niti v rokah, da to popravi, in sicer na ta način, da tudi on zaupa svoji ženi. Na mediaciji se je odprlo še nekaj stvari, kjer sta imela težave, vendar sta si Sonja in Bojan začela zaupati, da lahko te stvari rešita sama. In to je tisto, k čemur stremi mediacija, in sicer da opolnomoči ljudi, da se sami soočajo z nastalimi konflikti.

Osnova za vzpostavitev zaupanja med partnerjema se vedno začne pri zavedanju tega, kako se naš partner počuti, kar je velikokrat težko, saj se ukvarjamo predvsem s tem, kako se počutimo mi sami. Če nam ne uspe narediti tega prvega koraka, nam pri tem lahko pomaga tretja nepristranska oseba, ki pomaga širiti prostor za nove možnosti. Šele iz tega se začnejo partnerji obračati en k drugemu, razumevati svojega partnerja ter pogovarjati brez obrambe, ampak iskreno in v harmoniji.

ALI SE LAHKO POGOVORIVA?

Mateja — Wed, 18 Sep 2013 12:30:20 +0000

Pred vami je nov sklop člankov, ki jih bom pripravljala za spletno revijo Sensa z naslovom Ustvarjanje harmoničnega partnerstva, objavljeni pa bodo tudi tule na Mojmirovem blogu. V člankih bom podajala, kaj lahko za vaš partnerski odnos naredite sami, in sicer preko postopka mediacije.

18.9.2013, spletna revija Sensa, Ustvarjanje harmoničnega partnerstva

Predstavljajte si deročo reko in sebe, kako stojite na bregu ter gledate na drugo stran, kjer stoji vaš »nasprotnik«. Reka je tako glasna in bučna, da komaj slišite, kaj vam tisti na drugi strani govori. Glasovi se izgubljajo, zato si besede drugega poskušate razložiti na svoj način. Prelivanje vode čez pragove in kamne se vam zdi prenevarno, da bi zabredli vanjo ter se prebili na drugo stran. Ne zaupate svojim močem, da boste varno prišli čez, prav tako ste prepričani, da vam oseba na drugi strani ne bi podala roke, če bi vas začelo odnašati skupaj s tokom. Vidite, kako je na obeh bregovih privezanih nekaj čolnov, zato pomislite, da bi stopili v enega in priveslali na drugo stran, pa si premislite. Želite si, da bi oseba na drugi strani naredila prvi korak in se podala čez brzice do vas. Počasi obupujete in najraje bi zamahnili z roko, se obrnili in odkorakali stran, v varno zavetje.

Imate kdaj tak občutek? Da stojita vsak na svojem bregu in se nikamor ne premakneta?

Da bi želeli, da je končno on tisti, ki stopi v čoln in pride do vas ali vsaj pokaže namero in dobro voljo? Se vam zdi, da ste vedno vi tisti, ki v prepiru stopite naproti drugemu, zavihtite vesla in mu ponudite roko, da stopi z vami v čoln? Želeli bi že, da se prepir konča, da lahko nadaljujete s čudovitim dnevom, ki se vam ponuja, ampak si rečete: »Ne, naj kar on nekaj narediti!« Imate uvid v izbiro, ki bi po vsej verjetnosti končala negativen občutek, pa se vam zdi, da imate bolj prav in da tokrat resnično ne boste popustili? Da samo izkorišča vašo dobro voljo?

Če imate takšne ali podobne notranje govore se je v nahrbtniku vašega partnerstva nabralo že kar nekaj navlake. Prepiri so si navadno podobni kot jajce jajcu. Vrtite se v krogu, nihče ne želi popustiti, s prstom kažeta en na drugega in iz preteklosti vlečeta primere, ki bi potrdili to, kako vama je težko. Slišite, kako vas kritizira in se poskušate obraniti napada ter rečete: »Nisem jaz kriva, ti si kriv.« Včasih pride celo do tega, da eden od vaju postane porogljiv ali pa se nekdo povsem zapre vase in iz njega težko pride kakšna beseda.

Vse to so vzorci, kako se začnejo »nerazrešljivi« konflikti.

Ljudje v uspešnih razmerjih so sposobni stvari popraviti

V vseh razmerjih lahko pride do konfliktov in odtujitve, razlika pa je ta, da so ljudje v uspešnih razmerjih sposobni stvari popraviti. Popraviti pomeni, da rečemo: »Opravičujem se ti, nisem najbolje izpeljal/a stvari, ali se lahko o tem pogovoriva?«. To je prvi korak k zavestnemu partnerstvu, k partnerstvu, kjer vladata vzajemnost in medsebojno spoštovanje. Seveda pa je pomembno, da v tako partnerstvo vstopita oba. Zato je ključnega pomena, da gesto opravičila in pripravljenost na pogovor sprejme tudi druga stran. Na tej točki se pokaže, kako kvalitetno je pravzaprav prijateljstvo med partnerjema, način soočanja s konfliktom pa je odraz vsega, kar je prisotno v partnerstvu. Zato je pomembno, da se partnerstva lotimo celostno. Tako kot je neka bolezen odraz celotnega stanja našega uma, telesa in duha, je podobno tudi, ko ustvarjamo zdravo partnerstvo. Osnova za delo s konflikti je torej vzpostavljanje pozitivne čustvene povezave.

In kje začeti? Tukaj navadno rečem »hvala bogu za konflikte«. Konflikt je namreč možen način, kako se partnerji lahko zbližajo in se bolje razumejo. Konflikt je pravzaprav lahko mehanizem za to, da se naučimo, kako resnično ljubiti drug drugega. Pokažejo nam, kje nas boli in česa si zares želimo v odnosu. Konflikti nam vedno znova dajo priložnost, da se resnično zavežemo partnerstvu in gradimo skupno življenje.

Seveda pa je ta preobrat k pozitivni čustveni povezavi in harmoniji za mnoge nepredstavljiv. Toliko se je že nabralo vsega. Kako se soočiti s konkretnim konfliktom, kako spoznati sanje našega partnerja in ga razumeti? Velikokrat je tako, da pomoč pri tem poišče najprej samo eden od partnerjev. Obrne se na psihologa, terapevta ali svetovalca. Pridobljeno zavedanje in znanje potem poskuša uresničiti v domačem okolju. Vsekakor so taki koraki več kot dobrodošli, saj novi pristopi predstavljajo svežino in tudi dejanja posameznikov lahko premikajo gore. Pa vendar pot zavestnega partnerstva, kateri se zavežeta oba, prinaša hitrejše, predvsem pa bolj trajne rešitve, saj po poti stopata skupaj ter ustvarjata skupno življenje.

Kako lahko pomaga mediacija?

Sama pri delu s pari uporabljam zdaj že vse bolj poznano metodo, ki se ji reče mediacija. Gre za postopek mirnega reševanja sporov, pri katerem tretja nepristranska oseba, mediator, pomaga ljudem, da raziščejo in razumejo medsebojne razlike, spoznajo želje in potrebe drug drugega ter razrešijo konflikte na način, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Največja prednost mediacije je ta, da partnerji, četudi še tako sprti, prostovoljno in skupaj vstopijo v zaupen proces vzpostavljanja povezave in razreševanja konfliktov, kjer lahko prevzemajo odgovornost za svoj odnos ter ob podpori mediatorja iščejo popolnoma svoje in ne vsiljene rešitve.

Na splošno o mediaciji, predvsem pa kaj lahko prispeva k zavestnemu partnerstvu, bom za vas pisala v novem sklopu člankov Ustvarjanje harmoničnega partnerstva. Podajala bom uporabne tehnike in anonimne vendar konkretne primere mojih strank, ki so preko procesa mediacije ustvarile harmonične odnose in razrešile »nerešljive« konflikte.

POGOVORI BREZ NOGAVIC

Mateja — Wed, 29 May 2013 16:33:44 +0000

Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«.

Skoraj brez izjeme ima vsakdo, ki pride po podporo na mediacijo, nekje spravljen svoj skriti seznam napak, ki jih vsakodnevno beleži pri svojem partnerju. Nekateri na naših srečanjih slavnostno odprejo svoj dnevnik, kjer je zapisno vse, kar je »treba vedeti« o tem, kdaj in kako ga je drugi polomil oziroma rekel in naredil nekaj, kar se jim ni zdelo prav. Drugi napake svojega partnerja stresejo kar iz rokava. Tretji brskajo po spominu in jih vidiš, kako kar naenkrat zagledajo sliko ali občutijo nek boleč spomin. Kjerkoli že so spravljene boleče napake drugih, na naših srečanjih vedno izvem skoraj vse. In prav je tako. Nekje je treba začeti, se soočiti, povedati, zaključiti za nazaj, zgraditi novo osnovo in oblikovati nove možnosti.

In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da se zgodi ta proces zaključevanja in dela na novo? Zato ker se čez vsak vrč enkrat prelije voda, če je ne nehamo prilivati. Ko je enkrat seznam napak dovolj obsežen, naš partner ne rabi narediti ničesar in mi že vemo, da je to storil oziroma da prej ali slej bo. Tisti trenutek začnemo verjeti v nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Saj imamo vendar dokaze za to! Ko enkrat na podlagi naših izkušenj naredimo zaključke, za prepir ne potrebujemo nikogar več razen sami sebe. Pogovarjati se začnemo v smislu »saj že vem kaj boš rekel/rekla« in stopimo v začaran krog slabe volje, stresa in zamer.

Se spomnite, kako ste si kot mali otroci na roko nataknili nogavico, si predstavljali zajčka ali mucka in se pogovarjali z njo? No, tako nekako so videti taki pogovori. Vi nekaj rečete in lutka na roki vam odgovori, pravzaprav si odgovorite sami. Tisto, kar že veste. Tisto, kar mislite, da veste. In če se partner zatakne v to vašo zanko, poskuša dokazati, da tokrat ni tako ali pa si še sam natakne nogavico na roke in se tudi on pogovarja z njo ter črpa material iz svojega seznama napak in očitkov. Ne glede na to, kako absurdno smešna se vam zdi ta situacija, so taki pogovori, če se le za korak ali dva odmaknete od njih, videti točno tako. Dva človeka z nogavicami na rokah, ki živita v predstavi, da se pogovarjata drug z drugim, pravzaprav pa se pogovarjata sama s sabo.

In kaj lahko naredite v takih situacijah? Prvo je zavedanje. Tako kot vedno. Zavedanje, da imate na roki nogavico in da besede drugega pravzaprav ne pridejo do vas. Naslednji korak je, da spustite predstavo o tem, da veste, kaj druga oseba misli in jo preprosto vprašate. Pri tem bodite kar se da radovedni in resnično naj vas zanima, kaj vam ima partner povedati. Odprite se za čisto nov svet, ki se odpira v njegovih besedah, čeprav bo morda začel z enako frazo kot vedno in boste za trenutek zopet pomislili »saj to pa že vem«. Kljub temu, da se vam morda zdi, da že veste, kam bo pripeljal ta pogovor, bodite odprti za presenečenja, spustite svoje prepričanje o tem, kar »že veste« in se začnite resnično in z navdušenjem zanimati za tistega, ki vam stoji nasproti in je ravnokar odložil svojo nogavico. Vedno vam bo povedal nekaj čisto novega.

Da boste svojo veščino zanimanja in poslušanja drugih še bolj poglobili, pa si lahko pogledate še tale kratek filmček, ki so ga pripravili v Studiu12 na temo Kaj se zgodi v človeku, ko zares posluša in govori iz sebe.

Pustite se presenetiti vsak dan znova.

Kje se največkrat spotaknemo in kako naprej?

Mateja — Tue, 08 Jan 2013 14:28:34 +0000

Ker je mediacija postopek, ki temelji na sodelovanju udeležencev, se na srečanjih pusti veliko prostora tudi za izražanje čustev. Le-ta so navadno tista, ki pustijo ljudi v prepričanju, da stojijo na različnih bregovih in da se to nikoli ne bo spremenilo. Poziv k izražanju čustev zveni dokaj enostavna naloga, pa vendar je ravno komunikacija okoli čustev tista, ki predstavlja največji kamen spotike tako v domačem kot delovnem okolju, ljudje pa ovire "prinesejo" tudi s seboj na mediacijo.

Sreča je ta, da se na mediaciji ustvari varen in zaupen prostor, kjer udeležencem pri premagovanju komunikacijskih ovir pomaga tretja nepristranska oseba, se pravi mediator.

Kaj pa, ko pridemo domov, ko se moramo, če želimo izboljšati naš odnos, pogovarjati o težkih temah in vsakdanjih težavah, ki se jim navadno poskušamo izogniti?

V situacijah, ko sami poskušamo preiti ovire v komunikaciji, se je najbolj od vsega potrebno zavedati in si priznati, da imamo problem oziroma neko stvar, ki ne deluje. Čeprav se morda zdi smešno, je priznavanje sebi eden najboj ključnih korakov k razreševanju konfliktov. Naslednje kar je pomembno je to, da imamo voljo, da stvar rešimo, da ne zamahnemo z roko, češ "kaj mi je tega treba, ne da se mi ukvarjati s tem", ampak se zavežemo k temu, da bomo stvar rešili.

Ko gremo naprej po poti premagovanja ovir, vključimo različne načine, ki nam pri tem pomagajo. Od tistih, ki smo se jih naučili doma, do tistih o katerih smo brali in poslušali strokovnjake. Vsak izbere svoj način. Nadvse dobro podporo pri premagovanju komunikacijskih ovir v domačem okolju, pa nam nudijo tudi mediacijske tehnike, ki nam omogočajo, da se težav lotimo na konstruktiven in za vse vpletene prijazen način.

Če želite izvedeti več, se nam jutri, 9.1.2013 ob 18. uri, pridružite na brezplačnem predavanju KAKO PREMAGATI OVIRE PRI KOMUNIKACIJI V DRUŽINI S POMOČJO MEDIACIJE, ki bo potekalo v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki.

Pa naj vam bo toplo